I. ANTROPOLOGIJA ANTIČNIH SVETOV
II. ZGODOVINSKA ANTROPOLOGIJA
II.A. ZGODOVINSKA ANTROPOLOGIJA LIKOVNEGA
III. ANTROPOLOGIJA VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA
III.B. MEDIJSKI ŠTUDIJI
IV. ANTROPOLOGIJA SPOLOV
V. LINGVISTIKA GOVORA IN TEORIJA DRUŽBENE KOMUNIKACIJE
VI. SOCIALNA ANTROPOLOGIJA
I. ANTROPOLOGIJA ANTIČNIH SVETOV
Koordinatorica programa: Svetlana Slapšak
OPIS PROGRAMA: Antropologija antičnih svetov je kot del historične antropologije povezana s sodobnimi premiki v zgodovinski znanosti, še posebej v Franciji (Annales, nouvelle histoire), in pomeni pomemben odmik od tradicije klasičnih študij. Prinaša pertinenten in ploden pristop k preučevanju starih civilizacij in ima precejšen vpliv na znanstvene populacije v številnih državah; zelo opazen je, denimo, v ZDA. Skupina, ki je zasnovala in razširila antropološki pristop k antiki, deluje v okviru Centra Louis Gernet pri École des Hautes Études en Sciences Sociales (EHESS) v Parizu. V Louisu Gernetu (floruit v 30 - tih letih) vidi začetnika te smeri, njene potenciale pa so polno razvili Pierre Vidal-Naquet, Jean-Pierre Vernant, Claude Mossé, Nicole Loraux in drugi v 60 - tih letih. Njihova dela, ki se večinoma nanašajo na grško antiko, so zelo brana in tudi prevajana, in danes lahko celo v konservativnem jedru stroke vidimo radikalne spremembe, do katerih so pripeljale razprave o vprašanjih, ki so jih odprli.
Da bi kar najučinkoviteje zastavili podiplomski študij in raziskovanje v tej smeri v Sloveniji, je ISH vzpostavil sodelovanje s Centrom Louis Gernet v okviru programa za znanstveno sodelovanje med Francijo in Slovenijo - Proteus.
V Sloveniji imamo spoštovanja vredno tradicijo klasičnih študij na področju lingvistike, filologije, epigrafike, numizmatike in arheologije. Sedanje poudarjeno zanimanje za klasično izobrazbo in študije klasičnih jezikov in kulture na univerzitetni ravni ter premiki v konceptni usmeritvi in metodoloških pristopih v sociološki, zgodovinski in arheološki stroki so ustrezen okvir za uvedbo novega interdisciplinarnega področja, ki se ukvarja z začetki evropske kulture.
Antropologija antičnih svetov uvaja v humanistične vede v Sloveniji pomembne novosti:
• razširitev arealnih kulturnih študij na evro-afro-azijsko Sredozemlje,
• odpiranje zgodovinskoantropoloških pogledov na bizantinsko, srednjeveško in kasnejšo evropsko recepcijo antičnih svetov,
• analize simbolnih invencij strategij/tekstov v konstruiranju evropske identitete in identitet v Evropi; vsakršen študij srednjeevropske kulture se mora najprej opredeliti do antičnih oz. evropskih invencij, da bi lahko uspešno analiziral tukajšnje kolektivne konstrukte,
• analiza podob in tekstov, branje mitov zunaj psihoanalitične paradigme in antropološka interpretacija vseh antičnih kultur, brez privilegiranega položaja “klasičnega”, odpirajo nove načine historizacije in teoretizacije humanistike.
Inovacijski pristop omogoča variante konstrukcij iz različnih že utemeljenih znanstvenih pristopov in svobodno produkcijo teorije. Namen študija je tudi odpiranje horizontov tehnik vedenj, uvod v zgodovino organov, podob, tehnik, uporabnosti, ideologij in filozofij znanja v antičnih kulturah in širše. V pregledih in zgodovinskih uvodih se študent in študentka usposabljata za ustvarjanje svoje epistemološke linije, ki jo bosta upošteval/a in izboljševala v svojih raziskavah ter debatirala o njih na seminarjih in predstavitvah svojega dela in dela drugih sodelavcev in sodelavk ter študentov in študentk ISH. Dvosmerna relacija je izredno pomembna v ustvarjanju epistemološke razprave, ki je zamišljena kot nosilna intelektualna aktivnost v študiju in raziskavah na ISH.
Specifičnosti epistemologije programa antropologije antičnih svetov se torej dopolnjujejo s temami in problemi drugih programov in sam predmet nikakor ne pomeni izključne disciplinarne usmerjenosti, še manj pa zapiranja. Nasprotno, študenti in študentke so vabljeni k sodelovanju na vseh epistemoloških seminarjih, k soočanju različnih izkušenj, teoretskih modelov in načinov argumentacije.
Uvedba podiplomskega študija iz antropologije antičnih svetov ob tem, da upošteva sedanjo teoretsko usmerjenost v slovenski sociološki stroki in delih historičnih strok (kar pomeni tudi že vzpostavljene mreže stikov, prisotnost v evropskih projektih s primerljivo usmerjenostjo ipd.), pomeni tudi spodbudo za nadaljnje znatnejše odpiranje omenjenih stičnih strokovnih področij. Poleg tega pomeni izrazito inovacijo in s tem določeno iniciativo slovenske znanosti v humanističnih študijih v prostoru Srednje Evrope, ki doslej niso znatneje sodelovali pri teh inovacijah v preučevanju antike.
OSNOVNA LITERATURA ZA ŠTUDIJ ANTROPOLOGIJE ANTIČNIH SVETOV:
• M.R. Lefkowitz, B.F. Maureen (ed): Women’s Life in Greece and Rome: A Source Book in Translation.
• R.G.A. Buxton (ed.): Oxford Readings in Greek Religion (Oxford Readings in Classical Studies).
• P. Connolly, H. Dodge: The Ancient City: Life in Classical Athens and Rome.
• S. Slapšak: Za antropologijo antičnih svetov.
• S. Slapšak, D- šterbenc (ur.): Podoba, pogled, pomen.
• P. Brown: The Body and Society.
• C. Sourvinou-Inwood: Tragedy and Athenian Religion (Greek Studies).
• J.-P. Vernant, P. Vidal-Naquet: Mit in tragedija.
• P. Dubois: Centaurs and Amazons: Women and the Pre-History of the Great Chain of Being.
• J. E. Salisbury, M. Lefkowitz: Encyclopedia of Women in the Ancient World.
• F. Lissarrague: Le flot d’images.
POSEBNI VPISNI POGOJI:
Poleg splošnih pogojev, ki jih morajo kandidati in kandidatke izpolnjevati za vpis na vse podiplomske študijske programe in smeri ISH, velja za program Zgodovinska antropologija še posebni pogoj: do zagovora magisterija oz. obrambe doktorata morajo študentje in študentke dostaviti ustrezno potrdilo o znanju latinskega in grškega jezika ter o znanju francoščine.
PRAVILA NADALJEVANJA IN KONČANJA ŠTUDIJA:
Pravila nadaljevanja in dokončanja študija so enaka za vse študijske programe in smeri ISH in so dostopna na strani spletnega referata.
MODULI PROGRAMA:
| Šifra | Naziv | Nosilec/ka |
Kreditne točke |
| M01 | Epistemologija humanističnih ved | Rado Riha | 15 |
| M02 |
Uvod v antropologijo antičnih svetov |
Svetlana Slapšak | 15 |
| M03 |
Antropologija javnega in političnega življenja | 15 | |
| M04 |
Antropologija privatnega življenja | 15 | |
| M05 |
Antropologija religije |
15 | |
| M06 | Antropologija podobe in predstavitve |
15 | |
| M07 |
Zgodovinska slovnica klasičnih jezikov |
Svetlana Slapšak | 15 |
| M08 | Invencije Balkana od antike do danes | Svetlana Slapšak |
15 |
| M09 |
Invencije antike – podobe, tekst in ideologija | Božidar Slapšak |
15 |
Koordinator programa: Jure Mikuž
OPIS PROGRAMA: V območju sodobnega zgodovinopisja lahko področje zgodovinske antropologije retrospektivno prepoznamo kot področje zase nekaj več kot zadnjih 20 let. Predhodnica današnje zgodovinske antropologije pa je, mutatis mutandis, tisto, kar se je v 17. in 18. stoletju imenovalo zgodovina šeg. To je bila zgodovina nečesa, kar traja, nasproti zgodovini enkratnih dogodkov. Zgodovina šeg je bila, tako kakor je danes zgodovinska antropologija, zgodovina tistega, kar samo na sebi ni nikoli pomenilo dogodka, tj. gibov, obredov, neskončno ponavljanih in samoumevnih misli, stališč, vedenj, skratka, družbenih praks. Ta zgodovina je bila tudi nasprotje zgodovine institucij in zgodovine odločitev. Njena klasična referenca je bilo Herodotovo “etnološko” pisanje o vzrokih medijskih vojn, šegah Lidijcev, Perzijcev in Egipčanov. Zanjo so značilna imena, kot so Bodin, Pasquier, Guizot, Therry, pri nas pa Valvasor in Linhart. Obstajala je tri stoletja, od. 16. do 19., in bila v tem času pendant dogodkovne zgodovine in zgodovine institucij. Šele konec 19. stoletja je narativna oz. dogodkovna zgodovina zasenčila zgodovino šeg, in to zaradi politične in z njo povezane intelektualne konjunkture, katere temeljna značilnost je bila povečevanje odvisnosti intelektualcev od državne oblasti.
Ne glede na to, ali imamo zgodovinsko antropologijo za del zgodovinopisja ali za avtonomno znanstveno področje, ni mogoče prezreti njenih tesnih povezav z drugimi družbenimi vedami tako pri temah, analitičnih orodjih in spoznavnih postopkih kakor pri spoznanjih in njihovem učinkovanju na podobo sveta in družb. V njej so na delu prijemi anglosaške socialne antropologije, Lévi-Straussove strukturalne antropologije in inovacij v samem zgodovinopisju. V grobem bi lahko povzeli Burguièrovo karakterizacijo zgodovinske antropologije - gre za obravnavanje tega, kar je v celoti podvrženo teži kulturnega sistema (etnološki aspekt), a ob tem tudi telesnih vedenj, ki jih deloma določajo biološki in ekološki mehanizmi.
André Burguière loči štiri velika področja zgodovinske antropologije:
1. Materialna in biološka antropologija, kamor sodijo proučevanja telesa in njegovih podob, higiene, smrtnosti, rodnosti, prehrambenih navad, spolnosti itn. Ti “pojavi” niso dojeti kot pojavi na sebi, ampak kot specificirana območja, na katerih se zgoščajo učinki zgodovinskih procesov na drugih ravneh; denimo, ugotovljive so razmeroma neposredne povezave med klimatskimi spremembami, demografskimi in ekonomskimi gibanji na eni strani ter prehrambenimi praksami na drugi strani, hkrati pa se ti učinki prelamljajo skozi kulinarične tradicije in prehrambene prepovedi.
2. Ekonomska antropologija se ukvarja s preučevanjem genez ekonomskih zadržanj in njihovih preobrazb. Nastala je iz treh komponent: iz zgodovinskega in sociološkega raziskovanja blokad ekonomskega razvoje in socialnoantropoloških raziskav družb, v katerih so družbene dejavnosti, z ekonomskimi vred, podrejene neekonomskim družbenim ciljem. Od Marcela Maussa naprej družbenih menjav ni več mogoče omejevati na blagovni in finančni promet.
3. Socialna antropologija prav tako izhaja iz več virov. Eden izmed njih so vnovična odkritja zgodovinarjev o pomembnosti družine v družbenem življenju. Drugi so spoznanja in konceptualni aparat socialne antropologije v anglosaškem pomenu, zlasti pa strukturalne antropologije v Lévi-Straussovem pomenu, ki sta v središče zgodovinskega zanimanja postavila sorodstveni sistem.
4. Kulturna in politična antropologija: tudi tukaj se raziskovanje usmerja najprej v najmanj opažene in najmanj formulirane izraze kulturnega življenja - v ljudska verovanja, v obrede, ki prepajajo vsakdanje življenje ali se navezujejo na religiozno življenje, v najbolj samoumevne družbene prakse. Te prakse, denimo telesna nega, način oblačenja, organizacija dela in razpored vsakdanjih opravil, odsevajo predstave o svetu, ki so tudi samoumevno ozadje najbolj dodelanih intelektualnih formulacij.
Skozi zgodovinskoantropološko raziskovanje se razkrivajo povezave med različnimi ravnmi družbenega življenja in reprezentacij ter sočasne transformacije teh vezi in samih ravni. Zgodovinska antropologija tako nima kakega specifičnega področja realno obstoječih predmetov, ki ne bi bili hkrati predmeti drugih družbenih in humanističnih ved. Ima pa svoje spoznavne cilje in postopke, ki presegajo te vede in se skoznje konstruira njen spoznavni predmet - totalni družbeni sistemi v procesih zgodovinskih transformacij.
Zgodovinska antropologija je potemtakem predvsem pristop, spoznavni postopek, ki pa ga ne določajo geografsko-kulturno območje, pojavno območje ali zvrst pojavov, ki so neposredni predmet raziskovanja, ampak specifičen spoznavni interes, usmerjen v pojasnjevanje družbenih entitet v medsebojni odvisnosti in v zgodovinskem procesu. Začetna heterogenost izvorov, tj. vključevanje raziskovalnih postopkov različnih družbenih in humanističnih ved, se ne izteče v sinkretično sintezo vsega mogočega, ampak v celostno konceptualno revizijo družboslovnega in humanističnega področja - v vzpostavljanje notranjih razmerij med spoznavnimi postopki na tem področju in njegove nove integracije. Zato za zgodovinsko antropologijo ni izključenih tem, so le zanjo nepertinentni postopki.
Na ISH je področje raziskovanja in izobraževanja začasno omejeno na časovni razpon od antike do danes in na geokulturno območje Evrope in Sredozemlja. Potencial zgodovinskoantropološkega izobraževanja pa zato ni bistveno okrnjen; pridobljeno znanje, poznavanje koncepcij, spoznavnega horizonta in raziskovalnih postopkov omogočajo študentom in študentkam, da se razmeroma zlahka lotijo tudi zgodovinskih obdobij in geokulturnih območij, ki zaenkrat še niso teme predavanj in raziskav na tej ustanovi.
POSEBNI VPISNI POGOJI:
Poleg splošnih pogojev, ki jih morajo kandidati in kandidatke izpolnjevati za vpis na vse podiplomske študijske programe in smeri ISH, velja za program Zgodovinska antropologija še posebni pogoj: do zagovora magisterija oz. obrambe doktorata morajo študentje in študentke dostaviti ustrezno potrdilo o znanju francoskega jezika.
PRAVILA NADALJEVANJA IN DOKONČANJA ŠTUDIJA:
Pravila nadaljevanja in dokončanja študija so enaka za vse študijske programe in smeri ISH in so dostopna na strani spletnega referata.
MODULI PROGRAMA:
| Šifra | Naziv | Nosilec/ka | Kreditne točke |
| M01 | Epistemologija humanističnih ved | Rado Riha | 15 |
| M10 |
Moderna antropologija | 15 | |
| M11 |
Tehnike in prijemi v zgodovinski antropologiji | 15 | |
| M12 |
Zgodovinska antropologija telesa | Darja Zaviršek | 15 |
| M13 |
Zgodovinska antropologija in teorija ideologij – zgodovina medijev in medijske tehnologije | Darko Štrajn |
15 |
| M14 |
Zgodovinska antropologija likovnih praks | Jure Mikuž | 15 |
| M15 |
Zgodovinska antropologija verovanj, religij in prepričanj | Jure Mikuž | 15 |
| M16 | Zgodovinska antropologija Sredozemlja | 15 | |
| M17 |
Zgodovinska demografija | 15 |
II.A. ZGODOVINSKA ANTROPOLOGIJA LIKOVNEGA
Vodja smeri: Jure Mikuž
OPIS SMERI: Smer v okviru sodobnih epistemoloških prijemov, kakršne razvijajo antropološke in kulturološke študije danes po svetu, obravnava področja likovnih in vizualnih praks, ki razkrivajo predstavni svet (imaginarij) določenega časa, etnične ali družbene skupine in prostora. Moduli predstavljajo različne upodobitvene načine in njihovo vpetost v najširše antropološke kontekste. Za razliko od tradicionalne umetnostne zgodovine se ne posvečajo toliko vprašanjem umetnostnega razvoja – za katerega se predpostavlja, da ga podiplomski študentje in študentke poznajo – ampak raziskujejo s pomočjo novejše zgodovine, sociologije, filozofije, psihologije, psihoanalize, politične, verske in pravne zgodovine, naravoslovnih znanosti, feminističnih študij in študij spolov. Ob tem razvijajo konstruktivni dialog in kritičen odnos do tradicionalnih umetnostnozgodovinskih metodoloških pristopov, kot so slogovna analiza, ikonografija, socialna zgodovina umetnosti in drugi, ter upoštevajo njihovo lastno genezo, kakršno dokazujejo študije, ki temeljijo na novejši ikonografiji v ZDA, novi socialni zgodovini umetnosti v Veliki Britaniji ali poststrukturalistični in dekonstruktivistični obravnavi likovne tvornosti v Franciji. Vzpostavljanje odnosa do tradicionalnih, več kot stoletje nosilnih usmeritev umetnostnozgodovinske stroke se kaže že vsaj dve desetletji kot glavni pogoj za ideološko razbremenjevanje in širjenje sodobnih pristopov, saj nam veliko raziskav, ki temeljijo na slogovnih primerjavah, krščanski ikonografiji, nacionalni ali geografsko opredeljeni umetnostni zgodovini ipd., pogosto kaže namerno zavajanje, zamolčanja, enosmerne nadinterpretacije, ideološko tendencioznost ali moralizirajočo zavrtost raziskovalcev. Tovrstna potlačevanja je mogoče najbolje analizirati, razložiti in razkriti s pomočjo sodobnih širokih pristopov, ki se z enako resnostjo posvečajo tako največjim spomenikom svetovne likovne tvornosti, ki so večplastni in predstavljajo v dediščini humanizma največje duhovne in estetske dosežke, kakor skromnejšim izdelkom, ki so na videz neproblemski, v resnici pa (če uspemo razčleniti in osvetliti njihovo umeščenost v širši kontekst) s svojo materialno pričevalnostjo prav tako razkrivajo širše simbolne kode. Prav na razbiranju teh in na preučevanju načinov njihovega sporočanja temeljijo številni današnji pristopi k vizualnemu in znotraj tega k likovnemu.
Predlagani moduli v smeri se ne omejujejo ne časovno ne krajevno, ampak interpretirajo raziskovanja vredne pojave vseh kultur in vseh časov od prazgodovine do danes. Pri tem predavatelji in predavateljice oziroma mentorji in mentorice razgrinjajo pristope k raziskovanju tako skozi študije posameznih primerov, kakor tudi z utemeljevanjem lastnih analitičnih in interpretativnih praks. Posebna pozornost je posvečena teorijam likovnega oziroma vizualnega, kakršne lahko razkrivamo na eni strani iz pisnih virov in drugih materialnih pričevanj ter sodobnejših nosilcev informacij in kakršne se na drugi strani kažejo iz reprezentativnih sistemov različnih kulturnozgodovinskih situacij..
POSEBNI VPISNI POGOJI:
Poleg splošnih pogojev, ki jih morajo kandidati in kandidatke izpolnjevati za vpis na vse podiplomske študijske programe in smeri ISH, velja za smer Zgodovinska antropologija likovnega še posebni pogoj: za vpis na smer je potrebno predznanje umetnostne zgodovine, do zagovora magisterija oz. obrambe doktorata morajo študentje in študentke dostaviti ustrezno potrdilo o znanju francoskega jezika.
PRAVILA NADALJEVANJA IN DOKONČANJA ŠTUDIJA:
Pravila nadaljevanja in dokončanja študija so enaka za vse študijske programe in smeri ISH in so dostopna na strani spletnega referata.
III. ANTROPOLOGIJA VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA
Koordinatorica programa: Mojca Ramšak
OPIS PROGRAMA: Antropologija vsakdanjega življenja proučuje življenjske pogoje ljudi. Kot znanstveno polje povezuje vrsto ved, ki obravnavajo te predmete iz različnih izhodišč – lingvistiko, zgodovino, sociologijo, politično in pravno teorijo, psihologijo, ekonomijo, ekologijo in druge, tudi naravne vede –, ter jih nadgrajuje z epistemološko analizo (analizo njihovih načel, hipotez in rezultatov) s stališča vsakdanjega življenja in z lastnimi raziskovalnimi postopki in teoretsko refleksijo.
Antropologija vsakdanjega življenja ne te¬melji na kakšnem normativnem konceptu vsakdanjega življenja; kolikor taki koncepti vplivajo na vsakdanje življenje, jih prej uvršča med proučevane predmete. “Vsakdanje življenje” je tema, s katero si zastavi vprašanja o kontekstu tega, kar ljudje počnejo in kar se jim dogaja (vsakdanjega ali – na tem ozadju – ne¬vsakdanjega). Tako odpira obsežno, toda pregledno raziskovalno polje.
To polje obsega na eni strani prakse, institucije, razmerja in mehanizme, ki oblikujejo življenjske pogoje ljudi, in na drugi strani konkretna življenja, usode, v katerih se ti pogoji uresničujejo, pa vrsto zdaj že standardnih antropoloških predmetov, med katerimi so politični in ekonomski sistemi, diskurzivni režimi in oblastne strukture, kulture in subkulture, navade in običaji, življenjski slogi, simbolika in imaginariji, čustvovanje, verovanje, vrednosti, mentalitete, identitete itn. Seznam je odprt, saj vsakdanje življenje nenehno proizvaja nove predmete (njegovo proučevanje pa nove koncepte), ki postanejo »življenjski pogoji« že s tem, da jih kdo uporablja.
V primerjavi s socialno ali kulturno antropologijo antropologija vsakdanjega življenja ne proučuje teh predmetov s stališča družbenih ali kulturnih sistemov, tem¬več s stališča vsakdanjega življenja. Meja je tanka, a iz zgovornih razlogov: ker so »družbeni in kulturni sistemi« seveda močno udeleženi v vsakdanjem življenju, s tem pa tudi njihovo proučevanje v antropologiji vsakdanjega življenja, in ker socialni in kulturni antropologi in antropologinje, ki opravljajo »klasične« terenske raziskave, dobijo največ informacij prav iz udeležbe v vsakdanjem življenju ljudi, katerih družbo ali kulturo proučujejo.
V primerjavi z zgodovinsko antropologijo (in v smislu Saussurjeve delitve jezikoslovja na diahronično in sinhronično) je antropologija vsakdanjega življenja poudarjeno sinhronična veda, saj vsakdanje življenje ni nič drugega kot učinek konfiguracije svojih pogojev. Vsi imajo seveda svojo zgodovino, tudi sama konfiguracija (ob¬staja zajetna »zgodovina vsakdanjega življenja«), toda po svojih učinkih je tudi zgodovina njen aktualni pogoj.
Raziskovanje življenjskih pogojev je pravi¬loma hkrati njihova kritika, zato je antropologija vsakdanjega življenja blizu znanstvenim tokovom, ki povezujejo raziskovanje in družbeno akcijo. Tematizira življenjske po¬goje samih raziskovalcev in raziskovalk, da bi tudi na lastnem primeru proučili, kako je konstruirano vsakdanje življenje, saj je preferenčna raziskovalna metoda antropologije vsakdanjega življenja prav študij in analiza primerov
VPISNI POGOJI:
Kandidati in kandidatke za vpis morajo izpolnjevati splošne vpisne pogoje.
PRAVILA NADALJEVANJA IN KONČANJA ŠTUDIJA:
Pravila nadaljevanja in dokončanja študija so enaka za vse študijske programe in smeri ISH in so dostopna na strani spletnega referata.
MODULI PROGRAMA:
| Šifra | Naziv | Nosilec/ka | Kreditne točke |
| M01 | Epistemologija humanističnih ved | Rado Riha | 15 |
| M18 |
Antropologija lastnega sveta | Mojca Ramšak | 15 |
| M19 | Antropološki koncepti in zgodovina antropologije | 15 | |
| M20 | Psihoanaliza in teorija želje | Mojca Ramšak (izvajalec: Matjaž Lunaček) | 15 |
| M21 | Politična antropologija | Vlasta Jalušič |
15 |
| M22 | Teorija subjekta |
15 | |
| M23 | Biografija v mikrozgodovinski perspektivi | Mojca Ramšak | 15 |
| M24 | Tehnizirani dom in družina med mediji – antropologija novih tehnologij | Darko Štrajn | 15 |
Vodja smeri: Darko Štrajn
OPIS SMERI: Medijski študiji so na ISH zasnovani kot humanistična disciplina, ki medije v njihovih različnih aspektih (komunikacijskem, tehnološkem, institucionalnem itn.) obravnava kot sestavine kultur (tako preteklih kot sodobnih).
Medijski študiji so se formirali na temelju epistemološke revolucije v humanističnih vedah, ki so jo sprožili strukturalizem, semiotika, kritična teorija in novo zgodovinopisje, pa tudi bolj “lokalni” prevrati, npr. v socialni zgodovini in v študijih sodobne popularne kulture. Drugače kakor v tradiciji komunikologije, ki je izšla iz ameriške empirične sociologije (kjer je v središču raziskovanja ekonomski in politični položaj množičnih občil ter domnevno psihološko vplivanje in učinkovanje medijev na uporabnike in sprejemanje vsebin pri slednjih kot zadovoljevanje psiholoških potreb), so medijske tehnologije, ustanove, kulturne oblike, njihova produkcija in njihova uporaba v medijskih študijih koncipirane iz perspektive družbenih označevalnih praks, torej na zanje specifični spoznavni ravni.
Medijski študiji upoštevajo mnogoterost sodobnih komunikacijskih tehnologij in njihovih družbenih rab, komunikacijskih družbenih razmerij, ki se z rabo vzpostavljajo, in kulturnih oblik, ki jih “prenašajo”. Ponujajo možnost interdisciplinarnega in multidisciplinarnega pristopa k problematiki sodobnih medijev, pa tudi preteklih in le na videz “neposrednih” oblik komunikacije kot kompleksa družbenih pojavov, ki imajo v različnih historičnih konjunkturah različne pogoje nastanka. Tako implicirajo preživetvene strategije nabiralcev in lovcev bistveno drugačne ravni in načine povezave komunikacijskih praks in tehnik z drugimi dejavnostmi v družbi kakor npr. sodobni monopolni trg in imajo učinke v drugačnih značilnostih in na drugih ravneh v družbeni formaciji. Ravni obravnave so temu ustrezno tudi različne in upoštevajo mnogoterost družbenih razsežnosti “medijev” - ideološko, politično, tehnično itd., v ospredju pa je aspekt “medijev” kot dejavnika v popularni kulturi in vsakdanjem življenju. Pri posameznih predmetih je včasih postavljen v ospredje en sam “medij” (npr. televizija), drugič historična konstelacija medijskih tehnologij in njihovih družbenih rab, tretjič skupni aspekt več medijev, npr. tehnologija, žanr, identiteta, spol, načini uporabe ipd.
Epistemološka razsežnost študija je glede na večplastnost problematike posebej poudarjena. Študij na smeri medijski študiji je mogoče smiselno kombinirati s študijskimi predmeti drugih študijskih programov na ISH, npr. diskurzivnih študijev, študijev spolov, antropologije vsakdanjega življenja in historične antropologije.
VPISNI POGOJI:
Kandidati in kandidatke za vpis morajo izpolnjevati splošne vpisne pogoje.
PRAVILA NADALJEVANJA IN DOKONČANJA ŠTUDIJA:
Pravila nadaljevanja in dokončanja študija so enaka za vse študijske programe in smeri ISH in so dostopna na strani spletnega referata.
Koordinatorica programa: Svetlana Slapšak
OPIS PROGRAMA: Antropologija spolov je kot del zgodovinske antropologije povezana s sodobnimi premiki v zgodovinski znanosti in znanosti spolov, ki povezuje različne nezgodovinske discipline, kot so psihologija, politična teorija, filozofija in sociologija. Študij spolov je pertinenten pri preučevanju zgodovine žensk in tudi odnosov med spoloma, torej tudi zgodovine moških, ker odpira nova stična in robna področja preučevanja. Zgodovina spolov se je pokazala za posebno plodno pri preučevanju starih civilizacij (antične ženske študije). Antropologija spolov usmerja raziskave zgodovine spolov v arealne, regionalne in antropološke študije, a tudi v študije mitov, književnosti in ženske pisave, mikrozgodovine itd. S tem ustvarja pionirski koncept discipline, ki črpa iz ameriške tradicije gender studies, francoske teorije ženske pisave in francoske šole zgodovinske antropologije, kot je zastopana v EHESS v Parizu. Kot del širšega področja zgodovinske antropologije je antropologija spolov povezana s šolo “Analles” in “Nouvelle histoire” in predstavlja pomemben odmik od kanona v prevladujočem toku študijev spolov in ženskih študij. Sledi ideji pisanja zgodovine/zgodovin, pri čemer postulira, da bo zgodovinsko antropologijo potrebno napisati na povsem nov način, ko bo/bodo zgodovina/zgodovine žensk postale del intelektualnega in akademskega kanona. Povzema dosežke akademskih in aktivističnih prizadevanj feminizma zadnjih petdeset let in kritično preverja njihova izhodišča.
ISH se je - da bi vzpostavil podiplomski študij in razvil tovrstne raziskave v Sloveniji - povezal z EHESS Pariz, z univerzami Rutgers, Harvard, Toronto in Jena ter s centri za ženske študije v Zagrebu, Beogradu in Budimpešti. Slovenija ima opazno tradicijo ženskih študij. Tako sodobni interes za vzgojo, občutljivo za vprašanja spolov, kot univerzitetni študiji spolov in kultura spolov ustvarjajo - ob hkratnih spremembah v teoretskih usmeritvah in metodoloških pristopih v sociologiji, zgodovini in arheologiji - ustrezno okolje za uvedbo novega interdisciplinarnega polja, ki se ukvarja s spoli v evropskih in zunaj-evropskih kulturah v historični perspektivi.
Antropologija spolov uvaja pomembne nove dimenzije v študije na področju humanistike v Sloveniji:
• širitev spolno usmerjenih študij na evropski in sredozemski prostor, zunanje-evropske prostore ter problematiko kolonializma in postkolonializma,
• odpiranje zgodovinsko-antropološke perspektive skozi antične, bizantinske/ srednjeveške, evropske in specifične manjšinske koncepte spolov,
• analizo simbolnih in invencijskih strategij in tekstov v konstrukciji evropske identitete in identitet v Evropi; vsak študij srednjeevropskih kultur se mora opredeliti do invencij spolov, da bi se lahko ustrezno spoprijel z lastnimi kolektivnimi konstrukti.
Antropologija spolov posveča posebno pozornost problematiki t. i. “kanonskih študij” in jih razume kot imenovanje in definiranje problematike, raziskovalno aktivnost širjenja kanona imen in fiksiranje zgodovinskega statusa teme kot podlage za nove interpretacije. Program tako odpira povezavo s prosopografijo in zgodovino dogodkov ter z njima operira s kritičnega stališča konstrukcije spomina.
Osnovna literatura za študij Antropologije spolov:
- J. Wallach Scott: Gender and the Politics of History.
- M. M. Talbot: Language and Gender: An Introduction.
- M. Gimbutas, M. Robbins Dexter (ed.): The Living Goddesses.
- B. Achcroft. G. Griffiths, H. Tiffin (ed.): Post-Colonial Studies: The Key Concepts
- R. Braidotti: Metamorphosis.
- M. Donald, L. Hurcombe (ed.): Gender and Material Culture in Historical Perspective (Studies in Gender and Material Culture).
- A. Fausto-Sterling: Myths of Gender: Biological Theories About Women and Men.
- L. Goodman, J. De Gay, F. Shaw (ed.): The Routledge Reader in Gender and Performance.
- P. Tinagli: Women in Italian Renaissance Art: Gender, Representation, Identity
- F. E. Mascia-Lees, N. Johnson Black: Gender and Anthropology.
- R. A. Schmidt, B. L. Voss (ed.): Archaeologies of Sexuality.
VPISNI POGOJI:
Kandidati in kandidatke za vpis morajo izpolnjevati splošne vpisne pogoje.
PRAVILA NADALJEVANJA IN DOKONČANJA ŠTUDIJA:
Pravila nadaljevanja in dokončanja študija so enaka za vse študijske programe in smeri ISH in so dostopna na strani spletnega referata.
MODULI PROGRAMA:
| Šifra |
Naziv | Nosilec/ka | Kreditne točke |
| M01 |
Epistemologija humanističnih ved | Rado Riha | 15 |
| M25 | Uvod v zgodovino žensk, feminizme in koncepte spolov | Svetlana Slapšak, Rosi Braidotti | 15 |
| M26 |
Zgodovinska antropologija ženske pisave | Svetlana Slapšak, Biljana Dojčinović Nešić | 15 |
| M27 | Spol in religija: zgodovinska antropologija | Stella Georgoudi |
15 |
| M28 |
Psihoanaliza in feminizem (psihoanaliza, politike telesa) | Eva D. Bahovec | 15 |
| M29 | Zgodovinska antropologija podobe žensk: ženski miti in utopije od antike do danes | Svetlana Slapšak, Rosi Braidotti | 15 |
| M30 | Zgodovina kulture žensk | Luisa Passerini | 15 |
| M31 | Žensko branje – film, gledališče, TV | Lada Čale Feldman | 15 |
| M32 | Ženske in vojna | Renata Jambrešič Kirin | 15 |
| M33 | Jezik in spol | Svetlana Slapšak | 15 |
| M34 | Politika in feminizem, politike feminizma | Milica Antić Gaber |
15 |
V. LINGVISTIKA GOVORA IN TEORIJA DRUŽBENE KOMUNIKACIJE
Koordinator programa: Janez Justin
OPIS PROGRAMA: Lingvistika govora je postala predmet znanstvenega preučevanja z delom švicarskega lingvista Ferdinanda de Saussura Cours de linguistique générale in v izvirni verziji zajema predvsem raziskovanje tistih aspektov jezikovnega delovanja, ki jih ni v lingvistiki jezika. Ker je kasneje lingvistika v nekaterih svojih teoretičnih usmeritvah (od pripadnikov praškega lingvističnega kroga pa vse do recentnih pragmalingvističnih raziskovanj) odstopala od stroge saussurovske delitve na lingvistiko jezika in lingvistiko govora, je hkrati slabila epistemološke meje med jezikom in govorom, tako da mnoge sodobne šole in smeri v znanosti o jeziku združujejo obe analizi, analizo jezikovnega sistema in analizo njegove realizacije v govornih dejanjih. Poleg tega (ker je vse bolj jasno, da je treba jezikovno dejavnost preučevati v njenem nejezikovnem kontekstu) se lingvistika v večini univerzitetnih in raziskovalnih centrov v svetu danes obrača k teoretičnim in praktičnim pristopom, ki izhajajo iz govora in govornih dejanj.
Zaradi tega lingvistika govora, ki v sebi združuje elemente splošne in teoretične lingvistike, sociolingvistike, pragmalingvistike, analizo razpravljanja in drugih sorodnih disciplin, po eni strani predstavlja razširitev strukturalistične paradigme v znanosti o jeziku, po drugi strani pa odpira možnosti drugačnih raziskovalnih (in epistemoloških) postopkov. Takšen pristop se danes pogosto uporablja (z različnimi nazivi - analiza razprave, pragmatična lingvistika, komunikacijske vede itd.) na univerzah v ZDA in Evropi (Francija, Nemčija), posebno pri podiplomskem študiju in doktoratih, kjer je strogo deskriptivnim in sistemskim vedam dodano preučevanje jezika v različnih oblikah uporabe in konteksta.
Lingvistika je sredi tega stoletja postala paradigmatska znanost. Od petdesetih let dalje so se nekatere najpomembnejše znanstvene raziskave sistemov družbene menjave in družbenega občevanja zgledovale po modelih, ki so jih ustvarile strukturalna in funkcionalna lingvistika ter glosematika. Seveda pa je bil vpliv obojestranski. Lingvisti so se vse bolj zanimali za govorico v kontekstih, situacijah, kulturnih in najširših socialnih konstelacijah. Ni jih pritegnilo le akademsko vprašanje o korelacijah med jezikovnimi in socialnimi strukturami, pozorni so postali predvsem na dejstvo, da jezikovna raba prav toliko odslikava kot generira socialno realnost. Iz lingvistike se je odprla pot v širšo teorijo, teorijo družbenega občevanja in družbenih menjav, v splošno teorijo družbenega komuniciranja. Ta pot se kaže v delu lingvistov (Hjelmsleva, Jakobsona, Martineta, Benvenista itd.), antropologov (Malinowskega, Lévi-Straussa itd.), filozofov, epistemologov in historiografov (Husserla, Bachelarda, Merleau-Pontyja, Wittgensteina, Derridaja, Foucaulta itd.), pa tudi v tistih novih smereh humanističnega raziskovanja, ki se še niso ustalile v akademskih sistemih Evrope in Amerike, npr. v semiologiji in semiotiki, teoriji komunikacije, kognitivni antropologiji, etnometodologiji, konverzacijski analizi, uporabni epistemologiji, retoriki in argumentacijski teoriji.
Ker v Sloveniji obstajajo različne težnje, tako k trdnemu disciplinarnemu prikazu lingvističnih spoznanj (na študiju splošne lingvistike in posameznih filoloških disciplin), kot h kreativnemu razširjanju tako pridobljenih spoznanj (posebno na področju antropologije, sociologije in filozofije), omogoča podiplomski študij lingvistika govora in teorija družbene komunikacije razvoj raziskovanja v obeh smereh; zato daje s svojimi osnovnimi obveznimi predmeti nujno disciplinarno lingvistično znanje, z izbirnimi teoretičnimi in specialnimi predmeti v raznih kombinacijah pa nudi znanja in spretnosti, nujne za preučevanje različnih aspektov jezikovne in semiotične dejavnosti v njeni konkretni pojavnosti. Tako lingvistični študiji uvajajo tudi bistvene novosti, kot so:
• analiza ideološke dimenzije človeške jezikovne in semiotične dejavnosti,
• analiza odnosa med jezikom in različnimi socialno relevantnimi entitetami (od posameznih družbenih skupin do naroda), analiza socialnih in psiholoških mehanizmov jezikovne in druge semiotične dejavnosti,
• analiza pragmatičnih aspektov jezika, govora in neverbalne komunikacije.
Ker spremembe, ki se dogajajo v družbah v tranziciji, posebno še transformacije njihovih simboličnih in komunikacijskih prostorov, pritegnejo pozornost znanstvene javnosti na področju humanističnih in družbenih ved, lahko tak študij postane eno od središč preučevanja teh sprememb, slovenska znanost pa tako pomembneje kot doslej sodeluje v oblikovanju lingvističnih spoznanj.
Program izobražuje mlade specialiste in specialistke na področju, ki je v Sloveniji v bistvu novo. Gre za eno najplodnejših področij sodobne humanistike. Na njem se stroge lingvistične analize povezujejo z globalnimi analizami semiotične in komunikacijske dejavnosti. Študente in študentke študij usmerja v raziskovalno delo, ki je glede na naravo programa in sestavo učiteljev in učiteljic mednarodno koordinirano in vodeno. Študenti in študentke imajo stik z mednarodnimi akademskimi omrežji in tujimi raziskovalnimi centri.
VPISNI POGOJI:
Kandidati in kandidatke za vpis morajo izpolnjevati splošne vpisne pogoje.
PRAVILA NADALJEVANJA IN KONČANJA ŠTUDIJA:
Pravila nadaljevanja in dokončanja študija so enaka za vse študijske programe in smeri ISH in so dostopna na strani spletnega referata.
MODULI PROGRAMA:
| Šifra | Naziv | Nosilec/ka | Kreditne točke |
| M01 | Epistemologija humanističnih ved | Rado Riha | 15 |
| M35 | Teoretska lingvistika | Vlasta Erdeljac | 15 |
| M36 |
Fonologija in teoretska fonetika | Vlasta Erdeljac | 15 |
| M37 | Socialna semiotika in semiologija | Janez Justin | 15 |
| M38 | Pragmatika | Tadej Praprotnik | 15 |
| M39 | Sociolingvistika | Milorad Pupovac | 15 |
| M40 | Antropologija komunikacije – komunikacijski transferji kognitivnih objektov v sodobnih družbah | Janez Justin | 15 |
| M41 |
Modeli govornega in komunikacijskega dejanja | Tadej Praprotnik | 15 |
| M42 |
Kritična analiza diskurza | Janez Justin, Jelica Šumič Riha | 15 |
| M43 | Retorika in teorija argumentacije | Svetlana Slapšak | 15 |
Koordinatorica programa: Karmen Medica
OPIS PROGRAMA: Študijski program Socialna antropologija izobražuje specialiste in specialistke na področju ene osrednjih antropoloških disciplin, ki je na Slovenskem zaživela v devetdesetih letih 20. stoletja. Izhodiščna spoznanja in konceptualni aparat socialne antropologije izhajajo iz anglosaške tradicije in strukturalne antropologije v Lévi-Straussovem pomenu, ki sta v središče zgodovinskega zanimanja postavila sorodstvene odnose in sorodstveni sistem. Izhajajoč iz slednjega SA na ISH-ju vključuje kritično predstavitev metodologije na raziskovalnem polju sorodstva, ob spoznavanju sorodstvenih študij kot središča antropološkega raziskovanja in antropoloških polemik ter kot ključnega analitičnega koncepta antropoloških teorij in metod.
Sodobna socialna antropologija uveljavlja programe, ki usmerjajo študente v samostojne raziskovalne prijeme, vključujejo sodobna in konkretna življenjska dogajanja. Z analizo aktualnih problemov išče rešitve v antropološkem polju in se predvsem osredotoča na kontekst sodobnega multikulturalizma, globalizacijskih in migracijskih procesov, ki jih sooča primerjalno in v kontekstu, ki mu rečemo ‘place and space’.
V tem okviru temeljijo teoretske in empirične oblike študija, ki se hkrati odpirajo k ostalim področjem antropologije po eni strani, po drugi strani pa k sorodnim družboslovnim vedam, kot so zgodovina, sociologija, etnologija in politologija. Tehnike etnografske veščine nujen sestavni del antropološke teorije in prakse vključujejo: pripravo na teren, opazovanje z udeležbo, intervju in druge vrste pogovorov, beleženje podatkov, analizo in interpretacijo etnografije, pomen diskurzivne in praktične vednosti, kvalitativne in kvantitativne pristope. Etika antropologije in terenskega dela je imperativna, vključujoč odnos med antropologom in informatorjem, odgovornost do informatorjev in širših implikacij antropološkega dela na terenu.
Izvajanje študijskega programa se odpira tudi antropološki presoji tematik, ki poleg političnega interesa potrebujejo tudi antropološki premislek, kot so migracije, integracijske strategije in prakse, nacionalizem, rasizem, regionalizem, različne oblike multikulturnosti, krepitev nedominantnih in marginalnih družbenih skupin in njihova aktivacija ter oblikovanje različnih identitetnih vzorcev.
Socialno-antroploške topike svojo uporabno dimenzijo najdejo v praksah vsakdanjega življenja, dvosmernoti integracijskih procesov, v učinkih javnih diskurzov na zasebno in socialno življenje. Spremljanje sodobnih družbenih procesov študente usmerja v refleksivnost, analitičnost in kritičnost pri raziskovanju le-teh, predvsem v inicijativnost v odnosu do (re)produciranja kulturnih, socialnih in drugih hierarhij. Pri teoretičnem in praktičnem delu se pridobljena znanja uporabljajo analitično in refleksivno v antropološkem raziskovanju in v vsakdanji praksi na deduktiven, induktiven in abduktiven način.
VPISNI POGOJI:
Kandidati in kandidatke za vpis morajo izpolnjevati splošne vpisne pogoje.
PRAVILA NADALJEVANJA IN DOKONČANJA ŠTUDIJA:
Pravila nadaljevanja in dokončanja študija so enaka za vse študijske programe in smeri ISH in so dostopna na strani spletnega referata.
MODULI PROGRAMA:
| Šifra | Naziv | Nosilec/ka | Kreditne točke |
| M01 | Epistemologija humanističnih ved | Rado Riha | 15 |
| M44 | Antropološke terenske metode | 15 | |
| M45 | Antropologija etničnosti, nacionalizma in mejnosti | Silva Mežnarič | 15 |
| M46 | Antropologija prostora | Karmen Medica | 15 |
| M47 | Študiji socializma in postsocializma | 15 | |
| M48 | Antropologija migracij in transnacionalnosti | Karmen Medica | 15 |
| M49 | Uvod v antropologijo moči | 15 | |
| M50 | Regionalne etnografije | Karmen Medica | 15 |
| M52 | Antropologija in rasizem | Darja Zaviršek | 15 |
| M53 | Antropologija hrane in prehranjevanja | Maja Godina Golija | 15 |