Evripid, Kiklop, prevod, opombe, spremna študija in uredila Maja Sunčič, AMEU – ISH, zbirka Dialog z antiko, Ljubljana 2020, 152 str., 19,90 €

Knjiga prinaša prevod Evripidovega Kiklopa, edine v celoti ohranjene antične grške satirske drame. Drama ponuja inovacijo in aktualizacijo mita o velikem grškem junaku Odiseju, ki med vračanjem iz trojanske vojne naleti na Kiklopa Polifema, enookega orjaka in ljudožersko pošast, enega izmed najbolj znanih grških mitoloških likov. Pri Evripidu se srhljivi mitološki spopad med močnejšim Kiklopom in šibkejšim Odisejem, ki orjaka napije in oslepi, da bi rešil sebe in tovariše, prelevi v burko, polno razuzdanosti in obscenosti, saj dramatik v zgodbo vpelje obscene in smešne satire, s čimer predrugači situacijo in ton. Odisejeva pot do zmage nad pošastnim Kiklopom ni premočrtna, temveč je predstavljena v etapah. Začetno etapo Odisej celo izgubi, in sicer na svojem lastnem področju, prepričevanju z besedami; zmaga pa z ukano in rabo nasilja ter s pomočjo bogov, h katerim moli – natančneje s pomočjo Dioniza v obliki vina – in morda tudi z urokom, tj. s pesmijo satirov.

V satirski igri mrgoli kršitev različnih pravil, ki se kopičijo in stopnjujejo do groteske. Tako najdemo kršitev pobožnosti, saj Kiklop ne časti bogov in jim ne žrtvuje, temveč jih zavrača in žrtvuje svojemu vampu; najdemo kršitev tabuja človeškega mesa, saj je Kiklop ljudožerec; najdemo kršitev gostinskega prijateljstva in prava priprošnjikov, saj Kiklop gostov ne sprejme in ne pogosti, temveč jih hoče vse požreti; najdemo kršitev kulturnega pitja vina, saj se ga Kiklop in Silen napijeta kot pijanca; najdemo kršitev seksualnosti, saj pijani Kiklop posili Silena. Kiklop je za svoje kršitve kaznovan. Razen Kiklopa kršijo pravila tudi Silen in satiri: od (krive) prisege do kletve, za kar so »kaznovani« v skladu z žanrom satirske igre, v kateri imajo imuniteto. Pravila krši tudi sam Odisej, kajti z epskih višav in od tragiške amoralne pretkanosti je znižan v bahavega nesposobneža in neprepričljivega govornika, ki se zanaša na nezanesljive in lažnive satire s Silenom na čelu. Odisej je v drami predstavljen kot amoralen, ker se zgolj utilitarno sklicuje na pravičnost in pravo, krši pa tudi kodeks junaškega obnašanja, ker se Kiklopu maščuje z oslepitvijo, čeprav mu tega ne bi bilo treba. V drami se pojavljajo številne kazni, med katerimi izstopa predvsem oslepitev Kiklopa, le da je ta zaradi žanra burkaška, ne grozljiva.

Menander, Romantična komedija, prevod, opombe, spremna študija in uredila Maja Sunčič, AMEU–ISH, zbirka Dialog z antiko, Ljubljana 2020, 320 strani, 19,90 €

Knjiga Romantična komedija prinaša prvi slovenski prevod komedij Ženska s Samosa, Razsodba in Ščit atenskega dramatika Menandra (pribl. 342–291 pr. n. št.), najbolj znanega predstavnika grške nove komedije in enega najbolj priljubljenih antičnih avtorjev. Po zatonu atenske demokracije se je težišče s političnega in javnega življenja premaknilo na zasebno sfero, zato Menander pozornost preusmeri s politike na ljubezen. Novost Menandrove komedije je predstavitev moške strastne ljubezni do izbranke, ki ruši vse ovire in vodi v srečen konec. V nasprotju s filozofskim diskurzom, ki je častil ljubezen do dečkov in jo idealiziral, ljubezen do žensk pa preziral, je vodilna sila Menandrovih komedij heteroseksualna ljubezen, predstavljena z moškega zornega kota.

Na prvi pogled se Menandrova komedija ujema z našimi predstavami o romantiki, saj predstavlja poroko ali zvezo iz ljubezni kot realizacijo (moških) sanj. Komični junak se zaljubi v dekle po svoji izbiri in se z njo poroči (Hajreas v Ščitu, Moshion v Ženski s Samosa) ali z njo stopi v zvezo (Demeas v Ženski s Samosa, Harizij in Hajrestrat v Razsodbi). A pri natančnejšem branju bomo hitro ugotovili, da ima sodobni koncept romantične komedije le malo skupnega z Menandrovo. Kakor bi pričakovali v komediji tudi danes, se v Menandrovem narobe svetu vse srečno izide, toda med menandrovskim in današnjim pojmovanjem »srečnega« in »komičnega« se izrišejo velike kulturne razlike. Vsekakor so pri grškem dramatiku ublažene posledice posilstev, nezakonski otroci, ki so izpostavljeni, so rešeni in prepoznani kot legitimni potomci, ekonomske razlike pri poroki niso pomembne, prostitutke so dobre in poštene ter rešujejo tuje zakonske zveze, celo nepopravljivi starčki se lahko česa novega naučijo in se reformirajo. Le sužnji praviloma še vedno ostanejo sužnji, »spodobne« ženske pa molčeči in pogosto nevidni predmet moške želje.

Pierre Corneille, Zlato runo, prevod Marija Javoršek, spremni besedi Boštjan Marko Turk, Bernarda Županek, uredila Maja Sunčič, AMEU–ISH, zbirka Dialog z antiko, Ljubljana 2019, 156 strani, 18,90 evra

Široko razvejeni starogrški mit o zlatem runu je stalnica v evropskem imaginariju. Že sámo ime zlatega runa je našlo pot med vojaška odlikovanja, pohod grškega junaka Jazona in njegovih argonavtov v Kolhido (današnjo zahodno Gruzijo) je navdihnil množico vzporednih in stranskih zapletov, zgodba o ljubezni in poznejšem sovraštvu med Jazonom in kolhiško princeso, čarovnico Medejo, ki jo Jazon izkoristi za dosego cilja – runa – in potem zapusti, pa je navdihnila nekaj najodmevnejših umetnin vseh časov. Zato ni presenetljivo, da se je temu mitu posvetil tudi slavni francoski klasicistični dramatik Pierre Corneille, sodobnik Ludvika XIV., »Sončnega kralja«, in ga vtkal v kontekst sočasnih dogodkov v Franciji: Ludvikovega prevzema absolutne oblasti in poroke z Marijo Terezijo Avstrijsko. Toda medtem ko je Corneille namigoval na božansko poreklo svojega kralja, je kraljevsko oblast med vrsticami tudi postavljal pod vprašaj. Že v okviru grškega mita in v poznejši recepciji torej zlato runo podeljuje moč in avtoriteto, a ju obenem tudi prevprašuje. Podobno vlogo opolnomočenja ima v samopodobi Slovencev, saj so si krepili samozavest z mitom, da naj bi Jazon na poti čez slovensko ozemlje ustanovil Emono – Ljubljano, starejšo od Rima samega. Ali kot je zapisal Prešeren: »V sedem gričih je prebival / volk in jastreb tankovid, / ko je že Navport umival / več sto let Emone zid.«

Tit Makij Plavt, Komedija prepoznave, prevod, opombe in spremna beseda Nada Grošelj, uredila Maja Sunčič, AMEU–ISH, zbirka Dialog z antiko, Ljubljana 2019, 348 strani, 20,90 €

V antičnih komedijah prepoznave, kakor jih poznamo od komediografov Plavta in Terencija, se po srečnem naključju razkrije identiteta enega od protagonistov ali še raje protagonistk. To razkritje razreši vse težave: prepoznajo in najdejo se dolgo ločeni sorodniki, ugrabljene deklice v oblasti zvodnikov, predvidene za kurtizane, pa so prepoznane kot dekleta svobodnega rodu. Zaradi poudarka na dramatičnih motivih, kakršni so starši, ki iščejo izgubljeno hčerko, so te igre tudi nekoliko ganljivejše in bolj čustvene kot, denimo, Plavtove burke. Pravzaprav grška »nova komedija« in po njenem zgledu rimska paliata – komedija, osnovana na grških besedilih in postavljena v grško okolje – obdelujeta podobne ali kar iste motive kot tragedija, vendar veljata za komediji, ker imata konvencionalni srečni konec, zlasti poroko ali prepoznavo. V četverici komedij, predstavljenih v tem zvezku, je glavni motor dogajanja prepoznava, sicer pa preigravajo širok razpon motivov: Komedija iz škatlice in Striček iz Kartagine prinašata zanimive in nepričakovane karakterizacije družbenih obstrancev, na primer demimondk v Komediji in tujcev v Stričku, medtem ko se Rilčkar in Epidik osredotočita vsak na svoj lik uspešnega spletkarja iz nižjega sloja: na prisklednika in sužnja, ki prav po saturnalijsko manipulirata s pripadniki višjih slojev.

Plutarh, Sreča in politika, prevod, opombe, spremna študija in uredila Maja Sunčič, AMEU–ISH, zbirka Dialog z antiko, Ljubljana 2018, 232 strani, 19,90 €

Knjiga Sreča in politika prinaša prvi slovenski prevod spisov O sreči Rimljanov, O sreči ali vrlini Aleksandra Velikega, O slavi Atencev in O usodi grškega biografa, filozofa in polihistorja Plutarha (ok. 46–ok. 120 n. št.). Avtor se v njih ukvarja z vprašanjem sreče v politiki, poosebljene v grški boginji Tihe oziroma rimski Fortuni, in z njunim vplivom na usodo posameznika, narodov in zgodovine. Danes bi redko kdo politične dogodke razlagal s pojmi, kot so sreča, usoda, naključje ali slučaj, razen izjemoma, nikakor pa v tolikšni meri, kot to zasledimo v antičnih grških in rimskih virih. Zato izbrani Plutarhovi spisi nudijo širši vpogled v takratno miselnost, saj avtor pomembne zgodovinske osebnosti, kot je denimo Aleksander Veliki, vzpon Rima in njegovih slavnih politikov od Romula, Julija Cezarja do cesarja Avgusta razlaga z naklonjeno ali nenaklonjeno srečo.

Plutarhovo mnenje ni osamljeno, saj so grški izobraženci redno skušali zmanjšati sijaj rimskih podvigov tako, da so njihove uspehe pripisovali Fortuni. Takšne razlage niso zgolj negativna propaganda, saj so tudi sami Rimljani velik del svojih uspehov pripisovali boginji sreče, ki so jo šteli za svojo zaščitnico in jo uporabljali za upravičevanje svoje nadvlade. Plutarh trdi nasprotno za Aleksandra Velikega: da njegovi uspehi niso zasluga sreče, ki mu po Plutarhovem mnenju sploh ni bila naklonjena, in da je bil Aleksander v nasprotju z Rimljani sam svoje sreče kovač.

Evripid, Elektra, Ion, prevod, opombe in spremni besedi Jera Ivanc, Mojca Cajnko, uredila Maja Sunčič, AMEU–ISH, zbirka Dialog z antiko, Ljubljana 2018, 196 strani, 18,99€.

Knjiga prinaša nov prevod Evripidovih tragedij Elektra in Ion. Obe tragediji slikata bedno usodo antičnih junakinj, ki ne morejo uiti ne usodi ne spolu. Elektra je postavljena v vlogo najstrožje razsodnice primernega ženskega obnašanja, saj kot ženska in hči najkruteje razsodi o neprimernem ravnanju in »grehih« lastne matere Klitajmestre. Z bratom Orestom jo umorita v imenu očeta Agamemnona v skladu z antično premiso, da so moški in očetje vredni več od žensk in mater. V primerjavi s sorodnimi Ajshilovimi in Sofoklovimi tragedijami je Elektra posebna predvsem po tem, da je Evripid v njej umor matere demitiziral in ga tudi moralno obsodil.

Da pri Evripidu nič ni tako, kot se zdi, saj so celo bogovi moralno sporni, nam pokaže tragedija Ion. Gre za »tragedijo s srečnim koncem« o iskanju identitete naslovnega junaka. Kljub temu je zgodba daleč od srečne, saj predstavlja junakinjo Kreuso v tipični ženski vlogi, in sicer kot žrtev moškega nasilja. Kreuso je posilil bog Apolon, plod posilstva je otrok, ki ga je junakinja v želji po prikritju svoje sramote izpostavila in se s tem obsodila na jalovost. Pot jo vodi v delfsko preročišče, kjer se Apolon, bog tega preročišča, znova izkaže v slabi luči. Evripid namiguje, da je Apolon celo lažnivec in tisti, ki se kruto poigrava z usodo smrtnikov. Kdo naj torej verjame njegovim prerokbam v Delfih?

Tit Makij Plavt, Tri pustolovske fantazijske komedije, prevod, opombe in spremna beseda Nada Grošelj, uredila Maja Sunčič, AMEU- ISH, zbirka Dialog za antiko, Ljubljana 2018, 268 strani, 19,90 €

Prvemu, “burkaškemu” zvezku zbranih del rimskega komediografa Plavta (3.–2. stol. pr. Kr.) se pridružuje drugi, ki vsebuje tri Plavtove doslej neprevedene pustolovske fantazijske komedije. Fantazijska komedija sicer prav tako gradi komiko na številnih burkaških elementih, vendar jo zaznamuje in prežema eksotični motiv potovanja, bodisi realističnega (zlasti trgovskega) bodisi fantazijskega. Napetosti in zaplete povzroči vrnitev popotnika, ki je za nekaj časa izstopil iz domače skupnosti: v Trgovcu je tak popotnik sin, v Trinovčevem oče, v Stihu pa dva zakonska soproga. Čeprav potovanje nikoli ni prikazano na odru, je motor, ki poganja dejanje. Z izjemo tega skupnega imenovalca pa so si komedije v “fantazijskem” zvezku zelo različne. Trgovec prinaša stalni komiški motiv, da se oče in sin zaljubita v isto dekle, in se sklene s saturnalijskim porazom očeta. Trinovčevo je med bučnimi Plavtovimi komadi izjema, saj je ganljivka, ki se suče okoli skritega zaklada: od bralčevega okusa je odvisno, ali bo pritrdil nemškemu razsvetljenskemu književniku Lessingu, da gre za Plavtovo drugo najboljše delo, ali ne. Tretja igra, Stihus, se začne kot karakterna študija o motivu Penelope – dve sestri stanovitno čakata na vrnitev svojih soprogov – izzveni pa kot burkaška pojedina. Čeprav torej vse tri komedije vsebinsko sodijo v isto skupino, preigravajo širok razpon izraznih možnosti in omogočajo kompleksnejši vpogled v Plavtovo delavnico.

Pierre Corneille, Ojdip, prevod Marija Javoršek, spremni besedi Boštjan Marko Turk, Tone Smolej, uredila Maja Sunčič, AMEU – ISH, zbirka Dialog z antiko, Ljubljana 2018, 124 strani, 18,90 €

Dramsko delo Pierra Corneilla (1606–1684) predstavlja eno od jeder klasicistične tragedije, čeprav se na prvi pogled težko poistoveti z zahtevami žanra. To velja tudi za Corneillevega Ojdipa (1659). Delo je bilo sámo pobujeno in navdahnjeno z grškim mitom. Francoski ustvarjalec zvesto sledi Sofoklu: od njega se oddalji le v snovanju politične intrige. Corneille zavrta v izvor legende in jo spremeni, pač glede na to, kar mu velevajo akademski kanoni iz 17. stoletja. Ojdip, ki vlada Tebam, mora nenehno utrjevati svojo avtoriteto kot naslednik kralja Laja. Še posebej trdega se mora izkazati proti Dirseji, hčeri Laja in Jokaste. Dirseja se ima za boljšo od njega: zanj preprosto meni, da je povzpetniški pritepenec, ki se mu je oblast naključila. Zato zavrača poroko z ženinom, ki ga je izbral tisti, kateremu edinemu je bilo dano odgonetiti Sfingino uganko. Dirseja namreč ljubi Tezeja. Ta bi bil prvi vreden njenega visokega položaja. Toda ravno takrat, ko vsi skupaj odkrijejo, da je Ojdip Lajev sin, kot tak pa legitimni kralj mesta, se grozota njegovega zločina razodene v vsej razsežnosti. Tedaj postane po antinomični igri paradoksa ¬– čeprav je opolnomočen in vse kaj drugega kot tujec in povzpetnik – substrat večno travmatiziranega mita.

Evripid, Trojanke, Andromaha, prevod, opombe in spremna beseda Jera Ivanc, AMEU-ISH, zbirka Dialog z antiko, 172 strani, 18,99 €.

Knjiga prinaša drugi prevod Evripidove tragedije Trojanke in prvi prevod njegove Andromahe. Obe tragediji sta nastali v času peloponeške vojne, obe črpata iz epske tradicije in opisujeta dogodke po trojanski vojni. Andromaha prikazuje spopad dveh žensk za ohranitev položaja v moževi hiši nekaj let po trojanski vojni, Trojanke pa so postavljene v tabor trojanskih ujetnic kmalu po padcu Troje. Očetje, soprogi in sinovi so mrtvi, ženske – Hekaba, Kasandra, Andromaha in Helena – pa druga za drugo, z žalostinkami na ustih, odhajajo v (spolno) suženjstvo; Andromahi v obeh tragedijah iz naročja iztrgajo sina in obe tragediji se zaključita s pokopom vnuka.

V dvajsetem stoletju so bile protivojne interpretacije in priredbe Trojank redne gostje gledaliških odrov po vsem svetu, čeprav mnogi sodobni raziskovalci poudarjajo, da v družbenopolitičnem kontekstu atenskega gledališča, kjer je šlo predvsem za politično propagando, ne moremo govoriti o mirovništvu ne o kakršnikoli podobni družbenopolitični kritiki. A tovrstne diametralno nasprotujoče si interpretacije avtorjevega namena in sporočila so povsem v skladu z lekcijo, ki smo se jo naučili v stoletju totalitarnih režimov – večja kot je kontrola in ostrejša kot je cenzura, glasnejše so tišine in zgovornejše so besede.

Hkrati pa se zdi, da gre v obeh tragedijah za preprost konflikt med moškimi predstavami o idealni ženski, ki ga zagovarjata Hekaba in Andromaha, ter popolnim nasprotjem tega ideala, Heleno in Hermiono. Še več – da sta obe nasprotji le dve plati ene medalje – večne moške fantazme o ženski, ki je žena in ljubica, kurba in svetnica, mati in prasica.

Prepovedana ljubezen: Evripid, Hipolit, Seneka, Fedra, prevod in opombe Brane Senegačnik, predgovor in uredila Maja Sunčič, AMEU-ISH, zbirka Dialog z antiko, Ljubljana 2017, 180 strani, 18.90 €

Knjiga Prepovedana ljubezen nadaljuje niz objav v zbirki Dialog z antiko in s prvim slovenskim prevodom Senekove Fedre in novim prevodom Evripidovega Hipolita vzpostavlja dialog z antiko na več ravneh: pri samem Evripidu, saj je avtor napisal več različic Hipolita; med grško in rimsko antiko, saj je Seneka napisal Fedro po vzoru Evripidove drame in mit umestil v svoj čas in prostor. Knjiga vzpostavlja dialog tudi s sodobnim bralcem, ki ga poziva k razmišljanju o ljubezni zunaj okvirov lastne kulture, navad in časa.

Hipolit in Fedra dramatizirata tragičnost ženske zahteve po ljubezni in seksualnosti, ki po antičnih prepričanjih prestopa meje navad, zakonov in narave. Zato nam knjiga prinaša tudi niz ženskomrzniških sporočil, ki so ključni za razumevanje antičnih dram. Ženska nima pravice ljubiti ne biti ljubljena, ker je ženska zahteva po ljubezni tragična in pogubna sama po sebi. Ženske so spolni objekt in si ne smejo svobodno izbrati partnerja, ker ne vedo, kaj je prav in kaj ne. Ker ženske ne razumejo, kaj je prava ljubezen, je njihova ljubezen v izhodišču pošastna, razen če se, kot denimo Alkestida, iz ljubezni žrtvujejo v korist moških. Sicer nam tragedije sporočajo, da so ženske last moških, ki jih lahko ugrabijo, posilijo, spolno zasužnjijo ali zavržejo ter si vzamejo drugo žensko ali dečka. Ženske nimajo izbire v življenju niti v ljubezni, saj je edina ženska izbira zgolj izbira oblike samomora, kot nam v obeh dramah pokaže glavna junakinja Fajdra oz. Fedra. Dobra ženska namreč ne obstaja, saj je dobra ženska zgolj mrtva ženska.

Artemidor, Interpretacija sanj, prevod, opombe in spremna študija Maja Sunčič, AMEU-ISH, zbirka Dialog z antiko, Ljubljana, 368 strani, 19,90 €

Knjiga prinaša prvi slovenski prevod Artemidorjevega spisa Interpretacija sanj, edine ohranjene antične sanjske knjige. Artemidor (2. stol. n. št.) je najpomembnejši vir o sanjah v antiki in interpretaciji sanj kot postopku za napovedovanje prihodnosti. Prerokovanje iz sanj je imelo pomembno vlogo za antične Grke in Rimljane. Bilo je na splošno sprejeto, vendar marginalizirano, saj je šlo za zasebno prerokovanje, čeprav so se poleg navadnih ljudi z razlagalci sanj posvetovali tudi politiki in vojskovodje.

Artemidorjeva sanjska knjiga nam ponuja vpogled v sanje različnih družbenih skupin. Antični razlagalec sanj je moral spoznati sanjajočega, kdo je, kaj počne, njegovo poreklo, premoženjski status, starost, zakonski stan in zdravstveno stanje. Zato nam Artemidorjeva sanjska knjiga prinaša sanje žensk in moških, revnih in bogatih, svobodnih in sužnjev, mladih in starih, poročenih in samskih, zdravih in bolnih itd. Iz njihovih sanj izvemo marsikaj o vsakdanjem življenju, saj sanjajo o svojih bližnjih, bolezni, smrti, naravnih pojavih, odhodu od doma, težavah z dolgovi, brezposelnosti, sodnih procesih, kjer je posameznik lahko izgubil vse, tudi življenje.

Za sodobnega bralca je knjiga še posebej zanimiva, saj mu po eni strani odpira vprašanja glede lastnih sanj, hkrati pa mu odstira pogled v sanje in s tem v zasebnost ljudi iz drugega časa in drugih kultur. Vsi ljudje v vseh časih in kulturah sanjamo, vendar naše sanje nimajo istega pomena. Sanje je treba razlagati v njihovem kulturnem in zgodovinskem kontekstu, saj je »univerzalna« razlaga sanj napačna. Zato je treba Artemidorjevo Interpretacijo sanj brati povsem drugače od pri nas dobro znanega istoimenskega Freudovega dela.

August Strindberg, Šest enodejank, prevod Nada Grošelj, spremni besedi Nada Grošelj in Tone Smolej, uredila Maja Sunčič, Ljubljana 2016, AMEU-ISH, zbirka Documenta, 200 strani, 17,90€

Dramatik in pripovednik August Johan Strindberg (1849–1912) je ena osrednjih osebnosti švedske književnosti in pomemben predstavnik evropske dramatike naturalizma, simbolizma in ekspresionizma. Ta izbor prinaša šesterico njegovih naturalističnih enodejank, ki doslej v slovenščini še ni bila dostopna v knjižni obliki: tri enodejanke iz let 1888–1889 (Močnejša, Parija in Samum), v katerih je glavni motiv »boj umov«, spopad posameznikov za psihološko nadvlado, in tri iz leta 1892 (Pred smrtjo, Materinska ljubezen in Vez), za katere se je avtor navdihoval pri travmah in strahovih iz lastnega zakonskega in družinskega življenja. Zvezek enodejank se sklene z odlomki iz eseja O moderni drami in modernem gledališču (1889), v katerem je Strindberg razgrnil svoje ideje o naturalizmu v gledališču in dramatiki. Izdaja je opremljena z dvema spremnima besedama: v prvi dr. Nada Grošelj, prevajalka besedil, oriše Strindbergov opus in izbrano šesterico enodejank, v drugi pa komparativist dr. Tone Smolej predstavi svoje najnovejše raziskave o vplivu, ki so ga imele umetnikove enodejanke na formo in motiviko slovenskega književnega ustvarjanja.

Evripid, Bakhantke, prevod, opombe in spremna beseda Andreja Inkret, uredila Maja Sunčič, Ljubljana 2016, AMEU – ISH, zbirka Dialog z antiko, 120 strani, 17,90 €

Evripidove Bakhantke so eno izmed zadnjih ohranjenih del starogrške tragedije, vendar nas po tematiki in strukturi vračajo k njenim začetkom. Pripovedujejo o tem, kako so se Grki prvič srečali s kultom Dioniza, boga, ki so ga v antiki povezovali z vinom, divjo naravo, ekstazo in gledališčem. Zgodba o Dionizovem obisku rojstnih Teb se izrisuje predvsem skozi poudarjeni tradicionalni gledališki element, zbor, kot impresiven prikaz ekstatičnih ritualov. Presunljive gledališke podobe prikazujejo strašno lekcijo, ki jo Dioniz nameni tebanski kraljevi družini s kraljem Pentejem na čelu; ta namreč zanika njegovo božanskost. V enem izmed izpovedno najmočnejših prizorov tako spremljamo Pentejevo mater, ki se ob vrnitvi z gora, kjer Tebanke poblaznele rajajo na čast Dionizu, vzhičeno ponaša s “trofejo”; ko se ji počasi le vrne razum, zgrožena ugotovi, da v rokah drži sinovo glavo. Bakhantke odpirajo vrsto vprašanj, ki temeljijo na razmerju med Dionizom, kot ga upodablja Evripid v tej tragediji, in Dionizom v drugih antičnih virih. Ti so povezani tudi z nekaterimi zgodovinsko izpričanimi ritualnimi institucijami, ki so bile tesno prepletene z Dionizom. Mednje je sodilo seveda tudi gledališče, v Atenah 5. stoletja pr. Kr. kompleksna umetniška, religiozna in politična institucija, nad katero je bedel prav Dioniz.

Evripid, Prošnjice, Heraklovi otroci, prevod in spremna beseda Jera Ivanc, uredila Maja Sunčič,  AMEU – ISH, zbirka Dialog z antiko, Ljubljana 2016, 174 strani, 18,99€

Knjiga prinaša prva prevoda dveh Evripidovih manj znanih tragedij, Prošnjice in Heraklovi otroci, ki pa sta zaradi tematike, ki jo obravnavata, danes prav gotovo bolj aktualni kot katera koli druga tragedija, ki se nam je ohranila iz antike. Prošnjice sodijo v tebanski ciklus in uprizarjajo, vzporedno z Antigono, sklepno dejanje tega mita, le da se v Antigoni pravica do pokopa obravnava na ravni posameznika, v Prošnjicah na ravni kolektiva – za vrnitev trupel in pokop prosijo matere padlih Polinejkovih soborcev. V Heraklovih otrocih spremljamo usodo junakovih otrok po njegovi apoteozi: pred gotovo smrtjo zbežijo od doma in, od povsod pregnani, končno dobijo azil v Atenah.

V obeh dramah se mesto Atene kot zaščitnik šibkih in preganjanih, kot nosilec novih, demokratičnih in civilizacijskih vrednot, postavi na stran občečloveških pravic celo za ceno vojne; v bran pravic, brez katerih si tudi danes ne bi smeli predstavljati civilizirane družbe – sprejem beguncev in pokop mrtvih, ne glede na to, ali so padli na strani poraženega agresorja ali zmagovalnega branitelja. Vendar ob nepokopanih žrtvah druge svetovne vojne in kilometrih rezilne žice, ki naj ustavi begunce, ni povsem jasno, ali se je v dva tisoč petsto letih spremenila definicija civilizirane družbe ali pa družba, v kateri živimo, ni civilizirana.

Tit Maki Plavt, Jean-Baptiste Poquelin Molière, Amfitrion od antike do klasicizma, prevod Kajetan Gantar, Marija Javošek, spremni besedi Kajetan Gantar, Tone Smolej, uredila Maja Sunčič, Ljubljana 2016, AMEU – ISH, zbirka Dialog z antiko, 268 strani, 18,90 €

Starogrški mit o Amfitrionu (ali Amfitruonu) je na prvi pogled značilna komiška snov, kakršno spremljamo vse od antične dramatike prek commedie dell’arte do stvaritev zgodnjega novega veka in celo sodobnih dram. Gre za motiv dveh likov, ponavadi dvojčkov, ki ju okolica zaradi medsebojne podobnosti nenehno zamenjuje, kar povzroča veliko komičnih zapletov. Pa vendar ima Amfitrionova zgodba kompleksnejše podtone: namesto dolgo ločenih bratov, ki se po mnogih zapletih srečno najdeta, spremljamo objestno manipulacijo bogov z ljudmi. Vrhovni bog Jupiter namreč privzame podobo naslovnega junaka, zato da lahko zapelje njegovo ljubečo in zvesto ženo, to podvajanje pa je rimski komediograf Plavt, čigar dramatizacija tega motiva je bistveno vplivala na poznejše različice, še intenziviral z domislico, da si Jupitrov pomočnik Merkur obenem privzame podobo Amfitrionovega skužabnika. Toda kakor Plavtov poseg po eni strani povzroči pravo eksplozijo smešnih situacij, obenem vnese tudi pridih eksistencialnega nelagodja. Prava, človeška Amfitrion in njegov služabnik, se znajdeta pred globoko vznemirjujočimi vprašanji: Kdo pravzaprav sem? Kaj je sploh identiteta? In kaj storiti, če me ves svet prepričuje, da sem v zmoti – če se v meni zamajejo temelji prepričanosti v lastne zaznave in lastni prav? Ravno tej globlji problematiki gre najbrž zasluga, da so poznejši avtorji Plavtovega Amfitruona predelovali večkrat kot katero koli Plavtovo komedijo. Ta izdaja prinaša poleg Rimljanove klasike različico iz mnogo poznejšega obdobja: nič manjšo klasiko Jeana-Baptista Poquelina Molièra.

Tit Makij Plavt, Perzijec, Kazina, prevod, opombe in spremna beseda Nada Grošelj, uredila Maja Sunčič, AMEU-ISH, zbirka Dialog z antiko, Ljubljana 2017, 212 strani, 17,90 €

Eden najpomembnejših rimskih komediografov, Tit Makij Plavt (3.–2. stol. pr. Kr.), se je navdihoval pri starogrški »novi komediji«, ki je sledila prepoznavnemu vzorcu: prikazovala je stereotipne melodramatične zgodbe in v njihovem okviru paleto človeških tipov, kakršni so sitni in stiskaški oče, zaljubljeni mladenič, pretkani suženj. Svojim predelavam grške komedije pa je Plavt vtisnil še lastni pečat z vnašanjem prvin iz italske uprizoritvene umetnosti, ki sta jo zaznamovali burkaštvo in zajedljiv humor. Ta knjiga prinaša njegovi doslej neprevedeni burki Perzijec (Persa) in Kazina (Casina). V Perzijcu se Plavt poigrava s konvencijami grške nove komedije, tako da lahko v njej vidimo kar »komedijo o komediji«, medtem ko v Kazini spremljamo motiv, dobro poznan iz številnih del evropske književnosti, ne nazadnje iz Linhartove veseloigre Matiček se ženi: gospodar zasleduje služabnico, a se na koncu osmeši. Rdeča nit, ki povezuje Plavtovi igri, je prevratniški saturnalijski duh, v katerem osebe z avtoriteto – starci, očetje, gospodarji – potegnejo krajši konec.

Plutarh, Vzporedni življenjepisi: Demetrij – Antonij, prevod, opombe, spremna študija in uredila Maja Sunčič, AMEU-ISH, zbirka Dialog za antiko, Ljubljana 2015, 312 strani, 19,99 €

Plutarhovi Vzporedni življenjepisi so moralni portreti slavnih antičnih politikov in vojskovodij, polni enkratne mešanice biografije, morale, zgodovine in propagande. To velja tudi za negativni par Demetrij – Antonij, v katerem nam avtor predstavi neločljivo povezavo med spolno amoralo, razuzdanostjo, pijančevanjem, razsipnostjo in protizakonitim ravnanjem. Za oba obravnavana junaka pokaže, da sta zaradi svojih moralnih slabosti zatajila in nista izpolnila svojih dolžnosti moškega na visokem političnem položaju. S tem nista uničila zgolj sebe, temveč omajala tudi temelje države. Njun amoralni portret služi kot svarilo bralcem.

V paru Demetrij – Antonij Plutarh primerja makedonskega vojskovodjo in kralja Demetrija Poliorketa (337–283 pr. n. št.) z rimskim vojskovodjo in politikom, triumvirom Markom Antonijem (86–30 pr. n. št.), ki je najbolj znan po porazu v bitki pri Akciju in tragični ljubezenski zgodbi z egipčansko kraljico Kleopatro VII. (69−30 pr. n. št.). Gre za eno najslavnejših antičnih žensk, zgodovinsko osebnost in hkrati mit. Čeprav je v Antoniju nakazano, da je Kleopatra kot kraljica in vrhovna poveljnica egipčanske vojske vplivala na usodo takratnega Sredozemlja, Plutarh zaradi propagande izpostavlja ljubezensko zgodbo z Antonijem. V nasprotju s sodobno predstavo ljubezen nastopa kot največje zlo, zaljubljeni Antonij pa kot pomehkužen moški, ki si je zaradi ljubezni uničil bleščečo kariero in zapravil polovico rimskega cesarstva, danes pa bi ga moškim postavili za zgled.

Seneka, Tiest, prevod in spremna beseda Jera Ivanc, uredila Maja Sunčič, AMEU – ISH, zbirka Dialog z antiko, Ljubljana 2015, 104 strani, 14,99€

Usode Tantalovih potomcev so bile med grškimi in latinskimi tragiškimi pesniki izjemno priljubljena tema, od vseh epizod pa je največ dramskih obdelav doživel boj za oblast med bratoma Atrejem in Tiestom s pripadajočo »Tiestovo gostijo«. A podobno kot so se od vseh rimskih tragedij ohranile le Senekove, se je od vseh antičnih tragiških obdelav te epizode ohranil le Senekov Tiest. Ta najbolj krvava in hkrati najbolj vplivna antična tragedija je po vsej verjetnosti nastala okoli leta 62, v času Neronove vladavine, in politično branje se ponuja kar samo od sebe. Sploh v luči starejših latinskih obdelav, tako tistih iz obdobja s konca republike, ko je šlo za odkrito (anti)propagando vplivnega posameznika in so bile diktatorske težnje najbolj priljubljen očitek med političnimi nasprotniki, kot tistih iz obdobja Neronovih predhodnikov, ko sploh ni bilo več mogoče napisati Atreja ali Tiesta, ne da bi se pri tem generirali aktualni politični pomeni, kar je prenekaterega avtorja stalo bodisi svobode bodisi glave. Je bil Seneka, Neronov učitelj in svetovalec, res tako drzen, da bi s Tiestom odkrito žugal svojemu cesarju?

Kontekst nastanka Senekovih tragedij je zavit v meglo, Seneka pa kot negledališki človek – čeprav je posnemal takratne dramsko-gledališke konvencije – ni imel prave predstave o tem, kaj pomeni pisati za gledališče, in verjetno ni doživel polne uprizoritve nobene od svojih tragedij, mu je pa kljub temu uspelo napisati gledališko, dramsko in pesniško izjemno učinkovite komade. Najsilovitejši, čeprav najokrutnejši, je vsekakor Tiest.

EVRIPID, Orest

prevod, opombe in spremna študija Jera Ivanc, Alma Mater Europaea – Institutum Studiorum Humanitatis, Fakulteta za podiplomski humanistični študij, zbirka Dialog z antiko: 21, ISBN 978-961-6192-61-3, Ljubljana 2014, mehka vezava, 152 strani, 19 €; e-knjiga dostopna prek biblos.si, ISBN 978-961-6192-63-7 (pdf)

Evripid (ok. 480–406 pr. Kr.) je najmlajši od treh velikih tragiških pesnikov grške antike. Bil je veliki gledališki in dramaturški inovator, njegova dela so bila v času nastanka in v kasnejših stoletjih izjemno priljubljena. Orest je bil najpopularnejša tragedija v antiki in še danes nudi kljub kritikam, ki jih je bil deležen v preteklosti, obilo literarnih in gledaliških užitkov. V Orestu postavlja Evripid vprašanje krivde v kontekst skorumpiranih državnih in sodnih institucij, sprašuje se o svobodni volji, obdeluje teme kot so svoboda in suženjstvo, ljubezen in sovraštvo, pravica in maščevanje. Sodi med Evripidove pozne drame, katerih zaplet je skoraj v celoti avtorjev izmislek. Tradicionalno so Erinije Oresta po materinem umoru gnale po svetu, dokler se v Delfih ni očistil in bil v Atenah deležen oprostilne sodbe, naslovni junak Evripidovega Oresta pa ostane doma in poskrbi za materin pogreb, nato pa blazen od Erinij obleži v oskrbi sestre Elektre in se – zanašajoč se na tradicionalno dober razplet – prepusti argejskim sodnim mlinom. A mesto se na umor odzove z zgražanjem – tradicionalno je bilo bodisi veselo bodisi indiferentno ¬– in na ljudski skupščini izglasuje smrtno kazen; tradicionalno je Orestu sodil atenski sodni zbor pod Ateninim predsedstvom, tožnik so bile Erinije, zagovornik Apolon.

Tik pred izvršitvijo kazni pa pride do obrata – Orest, Elektra in Pilad vzamejo tradicijo v svoje roke in skujejo načrt, kako bodo ne le ostali živi, ampak se hkrati še krvavo maščevali. Sledi vrsta napetih, odrsko razgibanih in izjemno duhovitih, celo smešnih prizorov – če omenimo samo beg pojočega frigijskega sužnja preko strehe –, ki se tik pred popolnim kaosom zaključijo z nastopom Apolona »iz stroja«. Kot da se je bil Evripid, ki je bil v poigravanju s pričakovanji publike pravi virtuoz, odločil, da bo z Orestom izzval tako tragiško-mitološko kot dramsko-gledališko tradicijo, nato pa se tik pred usodnim strelom ustavil – kdo bi obležal, tragedija ali Evripid, ni jasno.

PLUTARH, Vzporedni življenjepisi: Kimon – Lukul, Nikias – Kras

Prevod, opombe, spremna študija in uredila Maja Sunčič, ISBN 978-961-6192-58-3, zbirka Dialog z antiko ISSN 1855-5373; 20, Ljubljana 2014, 332 strani, mehka vezava, 20 evrov

Plutarhovi Vzporedni življenjepisi so moralni portreti slavnih grških in rimskih politikov in vojskovodij. Sodobnega bralca pritegnejo bolj kot druga antična dela, saj v njih najde edinstveno mešanico biografije, morale in zgodovine. Vzporedni življenjepisi so obenem politični portreti. Kar ne preseneča, saj je bila za antične ljudi politika vse, torej način vsakdanjega življenja. Politiko so v antiki uvrščali na področje morale, zato je bil par politika – morala zanje neločljiva dvojica. Tudi Plutarhu je politika vse, še večjo težo pa daje morali. To lahko opazujemo tudi v parih Kimon – Lukul in Nikias – Kras v tej knjigi. Nekatere vrline so mu bolj pri srcu, nekatere slabosti pa zavrača bolj od drugih, kakšne spet obravnava različno, odvisno od okoliščin in glede na posameznika. Večina obravnavanih vrlin in slabosti se vpisuje med topose, Plutarh pa jim dodaja osebni pečat, ko slika psihološki portret svojih junakov.
Ker je pisal življenjepise, ne zgodovine, je za Plutarha zgodovina učiteljica morale in praktične politične dejavnosti. Zanj je preteklost propaganda, ki pogosto nastopa kot nostalgični konstrukt: to velja zlasti za življenjepise Grkov, ki jih primerja z njihovimi rimskimi pari in pri tem odmisli neprimerljive razlike v državni ureditvi in obsegu dejanskih spopadov. Zavzema se za stare ideale grške vzgoje, blagosti, pravičnosti, zmernosti in zadržanosti ter promovira najprimernejše obnašanje politične in socialne elite. Ker gre za moralno vzgojo bralca, se od njega pričakuje, da se vpraša: Kaj bi jaz storil na Kimonovem, Lukulovem, Nikijevem ali Krasovem mestu?

MAJA SUNČIČ, Plutarhova šola za ženske: predstavitev žensk v Etičnih spisih

Alma Mater Europaea – Institutum Studiorum Humanitatis, Fakulteta za podiplomski humanistični študij, zbirka Dialog z antiko: 19, ISBN 978-961-6192-57-6, Ljubljana 2013, mehka vezava, 152 strani, 20 €.

V knjigi so analizirani spisi iz Plutarhove zbirke Etični spisi: Nasveti ženinu in nevesti, Tolažba za ženo, Ženska junaška dejanja in Dialog o ljubezni. Našteti spisi vsebujejo Plutarhove napotke ženskam, zato smo jih uvrstili v kategorijo »šola za ženske«. Vsi so neposredno ali posredno posvečeni ženskam in se ukvarjajo z najpomembnejšimi vprašanji v ženskem življenju, predvsem z zakonsko zvezo, ljubeznijo, žalovanjem in delovanjem v korist moških ali skupnosti izven doma. V njih Plutarh daje zglede in razpravlja o morali žensk, njihovih intelektualnih in političnih sposobnostih ter pomenu, ki ga imajo za moške na makro in mikro ravni. Analiza izbranih spisov pokaže, da Plutarhovo obravnavo žensk pogosto zaznamujeta dvoumnost in raba dvojnih meril, kar tudi sicer zasledimo v njegovem opusu.

Plutarh načeloma zavrača žensko (so)delovanje v politiki, hkrati pa z zgledi pokaže, da so lahko ženske aktivne, pogumne in zmožne hvalevrednih dejanj. Ženske opozarja, naj moške interese vedno in povsod postavljajo pred lastne. Zagovarja izobrazbo žensk, vendar ta ženskam ne omogoča svobode in izbire kot moškim, temveč Plutarh od njih pričakuje, da prostovoljno in ravno zaradi svoje izobraženosti sprejmejo podrejeno vlogo v zakonski zvezi in družbi. V tem primeru si zaslužijo vse časti in imajo pravico, da so moškim enakovredne partnerice. S tem sodobnim bralcem jasno pokaže, da je daleč od našega pojmovanja feminizma, saj so zanj omejitve patriarhalne družbe samoumevne in od vzornih žensk pričakuje, da se bodo obnašale spolu primerno in se na svoje »pravo« mesto postavile kar same.

ARISTOFAN, Demagoška komedija: politične komedije III

Prevod, komentar, spremna študija in uredila: Maja Sunčič, ISH: Dialog z antiko, Ljubljana 2012, 370 strani, 19 evrov

Aristofanova demagoška komedija nam postavlja ključno vprašanje: je demagogija res nekaj slabega? Odgovor na to na videz preprosto vprašanje ni lahek niti enoznačen, saj nas podrobno branje opozarja na velike kulturne razlike med antično atensko in sodobnimi demokracijami ter nas svari pred poenostavitvami. Izhodiščni pomen besed demagogija in demagog je nevtralen ali pozitiven, kar vidimo tudi v Aristofanovi demagoški komediji.

Čeprav Aristofan demagoge silno napada, njegovi demagoški komediji Vitezi (prvič uprizorjena l. 424 pr. n. št.) in Ptiči (prvič uprizorjena 414 pr. n. št.) pokažeta, kaj vse lahko dosežemo z demagogijo. Komični junak nastopa kot pameten državljan, za katerega se izkaže, da ima vse zmožnosti demagoga, ko pa dobi pravico, da spregovori, se upre demagogu in sam postane demagog. Po drugi strani nas Aristofan opozarja na nevarnosti demagogije, s čimer kritizira demokracijo in jo napada kot družbeno ureditev. Pokaže, da je ljudstvo nestanovitno in nezanesljivo, sprejema obljube, podkupnine in prilizovanja demagogov, ki pa so hitro nadomestljivi z novimi. Aristofanova demagoška komedija preigrava različne možnosti odnosa med politikom in ljudstvom, ki v komičnem kontekstu mnogokrat mejijo na pornografijo in prostitucijo.

KVINT HORACIJ FLAK, NICOLAS BOILEAU DESPREAUX, Umetnost pesništva: od antike h klasicizmu

Prevedli: Nada Grošelj in Marija Javoršek, spremni študiji: Nada Grošelj, Agata Šega, uredila: Maja Sunčič, ISH: Dialog z antiko, Ljubljana 2012, 131 strani, 15 evrov

Med antičnimi deli, ki so vtisnila poznejši evropski književnosti najglobji pečat, je brez dvoma Ars poetica starorimskega pesnika Horacija. Horacijevi zdravorazumski nauki – zahteve po enovitosti, notrajni skladnosti in doslednosti pesniškega dela ter po avtorjevi vrhunski samodisciplini, znamenita maksima, da je v poeziji najbolje združiti koristno s prijetnim – so se vkoreninili v zavest evropskega človeka in navdihnili številne verzificirane eseje o pesništvu tako v latinščini kot v “ljudskih” jezikih: italijanščini, francoščini, španščini, angleščini. Aktualnost Horacijevih misli se je nekoliko umaknila v ozadje šele z nastopom romantike, še v obdobju klasicizma in razsvetljenstva pa je njegova razprava veljala za zakonik razuma in dobrega okusa. Med njene najpomembnejše naslednice sodi klasicistična pesnitev L’art poetique (1674) Nicolasa Boileauja, ki je kritiška načela Horacija in nekaterih drugih avtorjev osvetlil s primeri iz starejše in sočasne francoske književnosti. Tako nam je s svojo poemo, več kot dvakrat daljšo od Horacijeve, zapustil dragocen uvid v književno ustvarjanje in uveljavljene kritiške poglede svojega časa, ki so jih upoštevali francoski klasiki Corneillevega in Racinovega kova. Z objavo obeh del v isti izdaji (gre za prvi integralni prevod Boileaujeve pesnitve v slovenščino in za nov prevod Horacijeve) se bralec lahko sam prepriča, kako živo in navduhujoče je bilo antično izročilo pred slabimi štiristo leti.

PIERRE CORNEILLE, Rimske politične tragedije

Prevedla Marija Javoršek, spremne študije Janko Kos, Tone Smolej, Boštjan Marko Turk, ISH: Dialog z antiko, Ljubljana 2011, 244 strani, 18 evrov.

Po mladostni mitološki Medeji in tri leta po Cidu se je Corneille lotil dram s snovjo iz rimske politične zgodovine. V tragediji Horacij (1640), nastali na podlagi branja Livija, je obravnaval izvore rimske države, zlasti bratomorno vojno med Albo in Rimom, ki sta bila prek Horacija in Kuriacija v družinskih povezavah. Zmagoslavje je doživela njegova drama Cina (1642), v kateri je pod vplivom antičnih virov (Seneka) uprizoril zaroto zoper cesarja Avgusta, a tudi vladarjevo širokogrudno pomilostitev zarotnikov. V Pompejevi smrti (1644) opisuje Pompejev umor in Kleopatrin boj za oblast. V teh dramah je zlasti vznemirljiva podoba antične ženske kot političnega dejavnika (Sabina, Emilija, Kleopatra) skozi oči klasicističnega dramatika. Corneilleve rimske politične tragedije Horacij, Cina in Pompejeva smrt sodijo v vrh dramatikovega ustvarjanja, njegov celotni dramski opus pa pomeni vrh evropskega klasicizma.

GEOFFREY CHAUCER, Legenda o dobrih ženah

Prevod, opombe in spremna besedila Nada Grošelj, ISH: Dialog z antiko, Ljubljana 2011, 168 strani, 18 evrov

Kot pripoveduje angleški pesnik Geoffrey Chaucer, avtor znamenitih Canterburyjskih zgodb, v Prologu k Legendi o dobrih ženah, mu naloži to delo sanjska prikazen; z njim naj bi se odkupil za dve pesnitvi, v katerih je opisoval nezveste ženske. Chaucer ali, bolje, njegov prvoosebni pripovedovalec začne marljivo upesnjevati nesrečne življenjske usode junakinj iz klasične antike, vendar mu zgodbe iz pričakovane patetike nenehno uhajajo v komiko in parodijo. Sad njegovega truda je nedokončana (ali deloma izgubljena) pesnitev o desetih ženskah, ki je po besedah literarnih teoretikov najbolj enigmatično delo tega srednjeveškega pisca in nam še danes postavlja vrsto vprašanj.
Prevod, opombe in spremna besedila je pripravila Nada Grošelj, letošnja Sovretova nagrajenka.

ARISTOFAN, Mirovniška komedija

Prevod, komentar in spremna študija Maja Sunčič, ISH: Dialog z antiko, Ljubljana 2011, 360 strani, 19 evrov.

Aristofan nam v komedijah Mir (prvič uprizorjena 421 pr. n. št.) in Lizistrata (prvič uprizorjena 411 pr. n. št.) sporoča, da je napačna politika Grke pripeljala do dolgotrajne vojne, ki ne gre v prid Atencem, prava politika pa jih bo popeljala do miru, v katerem bodo Atenci v boljšem položaju v primerjavi s svojimi nasprotniki. Ker realna politika očitno ne deluje, se Aristofan loti komične politike, svetuje in ponudi komične rešitve za izhod iz brezizhodnega položaja. Nasvete in rešitve, ki jih predlagata njegova komična junaka Trigaj in Lizistrata, je treba razumeti farsično, ne zares. Smoter komedije ni reševanje dejanskih problemov vojne, ampak nuditi zabavo, pozabo in pobeg pred grozotami vojne. Namesto zanič realnih politikov v Dionizovem gledališču zavlada komediograf in vzpostavi boljši svet v vzporednih Atenah, saj bi bilo iz realnih Aten bolje pobegniti. Če realne rešitve ni, obstaja vsaj fantastična komična rešitev.

Komediji Mir in Lizistrata nam govorita o tesni prepletenosti politike, vojne in miru ter sta večno sveži in vedno novi spodbudi za mirovništvo. Po drugi strani nam razumevanje ogroža konstruktivni nesporazum, ki od nas zahteva prevetritev konceptov. Vprašati se namreč moramo, ali gre pri Aristofanu res za mirovniško propagando ali pa smo vse narobe razumeli, ker imamo danes druge ideje in koncepte. Gre za večna vprašanja in večne odgovore, čeprav se konteksti spreminjajo in vse postavljajo v drugačno perspektivo ter zahtevajo vzpostavitev dialoga s to drugačnostjo.

ARISTOFAN, Ekonomska komedija

Prevod, komentar in spremne študije Maja Sunčič, ISH, zbirka Dialog z antiko 14, 344 strani, 18 evrov

Komedija je bila del državnega aparata in jo je treba razlagati kot pomembno ustanovo atenske demokracije. Pomenila je veselo skupščino, saj so bili državljani obenem tudi občinstvo. S komedijo so slavili sami sebe, tj. vladavino ljudstva. Ker gre za veselo skupščino, je treba komedijo opredeliti za politično. Ljudstvo se je poistovetilo s komičnim junakom, ki kot povprečnež zmaguje proti družbi in v imenu ljudstva napada najvišje avtoritete (vodilne politike, vplivneže, svečenike, bogove). Komedija pomeni protest navadnega človeka proti avtoriteti, zato ne preseneča, da so številni filozofi, praviloma podporniki oligarhičnih nedemokratičnih državnih ureditev, nasprotovali komediji in jo šteli za moralno oporečno (npr. Platon, Aristotel, Psevdo-Ksenofont idr.).

Zadnji ohranjeni Aristofanovi komediji Parlamentarke in Bogastvo se zavzemata za uresničitev velike ideje in želita vpeljati občo blaginjo za vse. Komediji veže ekonomska tematika, in sicer predvsem vprašanje porazdeljevanja bogastva. Prizadevata si za ukinitev revščine, k problemu pa pristopata na različen način. V Parlamentarkah pride do ukinitve zasebne lastnine, tako da ni nobeden več bogat, pa tudi reven ne. V Bogastvu je slika drugačna, saj vsi postanejo bogati, razen peščice krivičnežev, ki pa se morajo zgolj poboljšati, da bodo tudi oni lahko (spet) bogati. Komična junaka Praksagora in Hremil predstavljata novo politiko in nove Atene, v katerih se je človek iz državljana, političnega bitja, spremenil zgolj v ekonomsko bitje, ki ga zanima samo lastni interes in predvsem preživetje. Kot takšna nagovarjata tudi državljana v sodobnih demokracijah in mu sporočata, da je ekonomska enakost možna le v fantastičnem svetu komedije.

MARK TULIJ CICERON, O prerokovanju

Prevod in spremna besedila Nada Grošelj, ISH, zbirka Dialog z antiko, Ljubljana 2010, 17 €.

Mark Tulij Ciceron (106–43 pr. Kr.) je bil najpomembnejši rimski govornik in prozni pisec, čigar proza je vplivala še na slog mnogih avtorjev v modernih jezikih. V rimsko kulturo je vpeljal grške filozofske sisteme in misli, ki jih je prilagodil rimskemu okolju in nazorom, ter utemeljil latinsko filozofsko izrazje. Tudi sam je bil avgur, torej eden uradnih rimskih vedeževalcev, ki so razbirali znamenja iz obnašanja ptic in na podlagi tega svetovali pred vsakim pomembnim vojaškim ali javnim dogodkom. Njegov spis O prerokovanju (De divinatione) je najpomembnejši in poleg Plutarhovih Pitijskih dialogov (izšli pri ISH v 2009) domala edini ohranjeni antični spis o prerokovanju.

Razpravo sestavljata dve knjigi: v prvi po kratkem predgovoru Ciceron takoj preide na pogovor o prerokovanju in o obstoju preroške zmožnosti, ki naj bi ga imel z mlajšim bratom Kvintom, in skozi njegova usta predstavi argumente, ki govorijo prerokovanju v prid, v drugi pa te iste argumente sistematično ovrže. Avtor argumente črpa predvsem iz grških virov, vendar jih razvija po svoje ter osvetljuje z zgledi iz zakladnice lastnih izkušenj in razgledanosti. Prinaša dragoceno in zanimivo pričevanje iz prve roke o rimskem in grškem duhovnem svetu, o religioznih nazorih in filozofskih argumentih, nič manj pa tudi o vedeževalskih praksah in anekdotah, ki so krožile po Sredozemlju v 1. stoletju pr. Kr.

PIERRE CORNEILLE, Ženske tragedije

Prevod Marija Javoršek, spremne študije Maja Sunčič, Tone Smolej, Miran Špelič, ISH, zbirka Dialog z antiko 12, 272 strani, Ljubljana 2009, 16 evrov.

Knjiga Ženske tragedije predstavlja Corneillevo mitološko, zgodovinsko in mučeniško tragedijo. Pierre Corneille, čigar dela sodijo v vrh evropskega klasicizma, se je s tragedijo Medeja, prvo pomembnejšo poantično predelavo mita, odvrnil od komedije, v kateri je do tedaj blestel. Sledeč Evripidovi in Senekovi različici je predstavil svoj pogled na zloglasno antično junakinjo. Tragedija Sofoniba, nastala pod vplivom Livijevega zgodovinopisja, pripoveduje zgodbo o junaški numidijski kraljici, ki se v nasprotju s svojim strahopetnim možem ponosno zastrupi, da ne bi postala rimska ujetnica. V krščanski tragediji Teodora, devica in mučenica, nastali pod vtisi branja sv. Ambrozija, se dramatik poglablja v psiho in konflikte krščanske mučenice iz časov cesarja Dioklecijana.

Rdeča nit izbranih tragedij je pogled na žensko junaštvo v moškem svetu. Corneille pronicljivo analizira dejanja antičnih junakinj in poudarja meje spola, saj se ženske zaradi junaštva same uničijo. Knjiga Ženske tragedije nagovarja vse, ki se zanimajo za mitološke in zgodovinske motive v književnosti in vabi k razpravi o vprašanjih spola. Francoski dramatik odstira klasicistični pogled na antične ženske in bralcu nudi izhodišče, da odgovori s sodobnim dialogom z antiko.

PLUTARH, Prerokbe za vsakdanjo rabo

Prevod, komentar in spremne študije Maja Sunčič, zbirka Dialog z antiko 11, Ljubljana 2009, 440 strani, 15,50 evra.

Sodobni bralec, ki se navdušuje nad grško racionalnostjo, se bo čudil, zakaj so Grki brez zadržkov verjeli v prerokovanje, ki ga danes mnogi uvrščajo med praznoverje. Po grškem prepričanju so bila preročišča znak božanske prisotnosti v svetu ljudi. Delfsko preročišče je pomenilo najvišjo obliko religije, Apolonova svečenica pitija pa je bila najmočnejša Grkinja. Pitiji so dodelili izredno avtoriteto in se z njo posvetovali o najpomembnejših javnih vprašanjih: o vojni, kolonizaciji, reformah itd. Odgovarjala jim je na vprašanje »kaj delati«, hkrati pa je z dvoumnimi prerokbami vprašujoče spodbujala, naj sami poiščejo ustrezno rešitev problema.

Plutarhovi pitijski dialogi O pitijinih prerokbah, O zatonu preročišč in O črki E v Delfih ponujajo vpogled v delovanje najslavnejšega antičnega preročišča v Delfih. Popeljejo nas na sprehod po Delfih, razgibajo nas s poglobljenimi intelektualnimi razpravami o antičnem prerokovanju, pitiji, pnevmi, dajmonih in skrivnostni črki E, medtem ko vero v preroško zmožnost zoperstavljajo praznoverju. Pomagajo nam razumeti, zakaj so nad pitijo besneli cerkveni očetje in zakaj pitijina preroška seansa še danes buri domišljijo. Sodobnemu bralcu odstirajo pot v antično središče sveta.

PUBLIJ OVIDIJ NAZON, Rimski koledar

Prevod in spremna besedila Nada Grošelj, zbirka Dialog z antiko 10, Ljubljana 2009, 412 strani, 15,50 evra

Poleg širše znanih del, kot sta Umetnost ljubezni in Metamorfoze, je rimski elegik in epik Publij Ovidij Nazon med drugim zložil pesnitev v elegičnem distihu z naslovom Koledar (Fasti), ki jo je verjetno pisal sočasno z Metamorfozami. Po svojih besedah je – vsaj prvotno – zasnoval po eno knjigo za vsakega izmed dvanajstih mesecev v letu, vendar se je ohranilo le prvih šest knjig, od januarja do junija. Pesnik pri obravnavi snovi kronološko napreduje malone od dne do dne in pri vsakem datumu upesni motiv, ki se navezuje nanj. V motivih, ki zaznamujejo posamezne dni, se prepletata dve temi: po eni strani opisi rimskih običajev in obredov ter razlage njihovega izvora, po drugi pa astronomski podatki o vzhodih in zahodih ozvezdij ter grški miti, ki se nanašajo nanje.

Pesnitev, zdaj prvič na voljo v integralnem slovenskem prevodu, je zanimiva z več vidikov. Je eden glavnih virov za antično mitologijo, kulturo in religijo, saj prinaša številne stvarne nadrobnosti običajev in praznovanj, ki bi nam sicer ostale neznane, kot tudi vpogled v antično izročilo o izvoru šeg in obredov. Poleg tega pa raziskovalci v Koledarju prav v zadnjih desetletjih odkrivajo inovativne prijeme in pomenske odtenke, ki ustvarjajo duhovitost, dvoumnost, morda celo prikrito subverzivnost do tedanjega političnega režima. Tako Koledar ni koristen le za študente in raziskovalce klasične filologije in mitologije, temveč za vsakogar, ki želi spoznavati antične mite in legende “iz prve roke”, v umetniško dovršeni obliki.

HIGIN, Bajke

Prevod, opombe in spremna beseda Nada Grošelj, ISH publikacije, zbirka Dialog z antiko, Ljubljana 2008, 258 strani, 17 evrov

Higinove Bajke so poleg (Psevdo)Apolodorjevega grškega mitološkega priročnika Biblioteka najpomembnejši ohranjeni primer antične mitografije. V danes ohranjeni obliki obsegajo Bajke uvodno genealogijo grško-rimskih bogov in božanstev ter 277 zgoščenih vsebin pretežno grških mitoloških zgodb. Zgodbe so razvrščene po tematskih sklopih (npr. usoda tebanske kraljevske hiše, trojanska vojna), po zasnovi pa izstopata sklop od 221. do 223. zgodbe, ki preide od mitoloških tem k “stvarnim” podatkom (npr. seznamu sedmih čudes starega sveta), in sklop od 224. zgodbe dalje, ki prinaša kataloge mitičnih oseb. Poleg tega, da Higinov priročnik prinaša sistematičen pregled širokega nabora antičnih mitoloških zgodb iz “prve roke”, je še zlasti dragocen zato, ker s splošno znanimi motivi, kakršna je trojanska vojna, prepleta manj znane zgodbe oziroma različice zgodb, od katerih je marsikatera izpričana zgolj pri njem. Posredno pa nam nudi tudi vpogled v kriterije, po katerih se je antični rimski mitograf odločal za vključitev te ali one različice grškega mita, in v njegove poskuse, da bi medsebojno povezal dva različna mita ali smiselno združil dve različici iste zgodbe.

PLUTARH, Politika in morala

Prevod, komentar in spremni študiji Maja Sunčič, ISH publikacije, zbirka Dialog z antiko, Ljubljana 2008, 412 strani, 18 evrov.

Plutarhovi politični spisi Politični nasveti, Ali naj se starec ukvarja s politiko, Filozof mora razpravljati zlasti z vladarji, Neizobraženemu vladarju in O monarhiji, demokraciji in oligarhiji omogočajo vpogled v vsakdanja politična vprašanja in slikajo intelektualno klimo konec 1. in v začetku 2. stol. n. št. v Grčiji pod rimsko nadvlado. Plutarh graja pretiravanje tiranov, veljakov, prvakov in bogatašev ter njihovo častihlepje, vladoljubje, prepirljivost, demagogijo, željo po prvačenju itd. Zagovarja zmernost, blagost, izobraženost, človečnost in druge pomembne vrline, ki so po njegovem bogastvo, dosegljivo tako revnim kot bogatim.

Poleg vpogleda v grško politiko ponujajo politični spisi tudi bogato literarno branje, polno pregovorov, citatov in anekdot iz slavne grške in rimske preteklosti. Zaznamuje jih Plutarhov izraziti občutek za psihološko opazovanje in vsakdanje podrobnosti iz političnega življenja, zato knjiga Politika in morala ne nagovarja zgolj politikov, veljakov in njihovih prisklednikov, ampak sodobnega državljana v moderni demokraciji. Razkriva mu mehanizme, s katerimi politiki še vedno manipulirajo z nami in se pri tem sklicujejo na moralo.

EVRIPID, Alkestida

Prevod, komentar in spremna študija Maja Sunčič, ISH: Zbirka Dialog z antiko, Ljubljana 2007, 216 strani, 14,50 evra

Nov slovenski prevod in obširen komentar k Evripidovi klasiki, njegovi najstarejši ohranjeni tragediji, nudi vpogled v tematiko najboljše žene in najslabšega moža, zakonske zveze in krhkih odnosov med spoloma. Čeprav je Evripid znan po ženskam nenaklonjeni predstavitvi (npr. Medeja, Fajdra), vzorno soprogo Alkestido časti kot moškega junaka in jo nagradi z vrnitvijo od mrtvih. Po drugi strani pa je takšno branje danes nesprejemljivo. Kljub zavajajoče laskavemu nazivu najboljše med ženami, ki si ga pridobi glavna junakinja zaradi samožrtvovanja, nas drama danes poziva, naj idealizacijo žensk zavrnemo. Idealnost namreč vodi v molk, pasivizacijo in izničenje vseh ženskih prizadevanj. Zato je Alkestido

PLUTARH, Morala za vsakdanjo rabo

Prevod, komentar in spremne študije Maja Sunčič, ISH: Zbirka Dialog z antiko, Ljubljana 2007, 416 strani, 15,50 evra

Plutarhovi spisi

O mnoštvu prijateljev, Kako imeti korist od sovražnikov, O zavisti in sovraštvu, Kako razlikovati prilizovalca od prijatelja, O samohvali, ki ne vzbuja zavisti, O ljubezni do bogastva in O praznoverju

nam odpirajo vpogled v vsakdanjemoralne dileme antičnega človeka, ki se navidez ne razlikujejo od sodobnih. V spisih se Plutarh loteva večnih vprašanj iz vsakdanje morale: prijateljstva, srečnega življenja, bogastva, zavisti itd. Avtorjevi vsakdanjemoralni spisi izražajo skrb za posameznikovo izpopolnitev, predstavljajo politike v kontekstu načel dobrega vladanja, željo po ohranitvi človeškosti v medsebojnih odnosih, zavračajo pa lažno prijateljstvo, prilizovanje, zavist, pohlep, skopost, samoljubje itd. Plutarh verjame v absolutno dobro za vsakogar, vendar opozarja, da je posameznik v iskanju boljšega življenja prepuščen naključju, samemu sebi in tudi možnosti, da mu ne uspe. Visoka filozofija meri visoko in se ne želi ukvarjati z umazanimi podrobnostmi iz vsakdanjega življenja, Plutarh pa nas z rabo vsakdanje morale pelje od zgleda do zgleda in od vaje do vaje za doseganje srečnejšega življenja.

KLAVDIJ KLAVDIJAN, Ugrabitev Prozerpine

Prevod in spremna besedila Nada Grošelj, ISH: Zbirka Dialog z antiko, Ljubljana 2006, 208 str., 14,61 evra

NAGRADA ZA NAJBOLJŠO MLADO PREVAJALKO 2007

Delo Klavdija Klavdijana

Ugrabitev Prozerpine velja za izjemno očarljiv, umetniško uspešen prikaz, napisan v duhu bogatih mitoloških predstav klasične antike, kot poslednji izraz sveta starih antičnih bogov. V epu Ugrabitev Prozerpine je Klavdijan podal daleč najizčrpnejšo znano antično upesnitev starodavnega mita, zgodbo, kako je bog podzemlja Pluton odpeljal v svoje kraljestvo Prozerpino, hčerko žitne boginje Cerere.

Odlika prevoda Nade Grošelj je v tem, da je prevod zelo lep in jezikovno dovršen. Nada Grošelj svojo prevajalsko veščino dopolnjuje tudi s študijskim pristopom k prevodu: bralec je tako deležen umetniškega ugodja, hkrati pa mu z interpretacijami in dopolnilnimi podatki poteši radovednost po nadgradnji in kontekstualizaciji. Ravno zaradi tega knjiga presega ozke okvirje slovenskega kulturnega prostora in se vključuje v sodobne razprave o ženskih mitih, kjer ima Prozerpinin mit pomembno vlogo. Vpenja se tudi v kontekst potrebe po ponovni oživitvi zanimanja za antiko: s svojim pristopom k prevajanju in celoviti predstavitvi dela, avtorja in obravnavane tematike omogoča sodobnemu bralcu, da z veseljem in brez težav spoznava lepote antičnega sveta in v njih uživa.

PLUTARH, Rimska vprašanja, Grška vprašanja

Prevod, komentar in spremne študije Maja Sunčič, ISH: Zbirka Dialog z antiko, Ljubljana 2006, 400 str., 15,86 evra

Prevod Plutarhovih

Rimskih vprašanj, Grških vprašanj vabi k imaginarnem sprehodu po Rimu in na potovanje v Grčijo. Rimska vprašanja so sestavljena iz 113 vprašanj, Grška vprašanja pa iz 59 vprašanj o rimski oz. grški družbi. Vprašanja in odgovori se dotikajo različnih vidikov vsakdanjega življenja v Rimu in v Grčiji: poroke, pogreba, prehranjevanja, obleke, izobrazbe, denarja, prebivališča, koledarja, odnosa do svetega, rastlin in živali itd. Del vprašanj je posvečen tudi “ženskemu vprašanju”, predvsem zakonski zvezi, obravnava pa tudi druge obrede in vidike iz ženskega življenja.

MAJA SUNČIČ, V postelji z najboljšo med ženami

ISH: Zbirka Dialog z antiko, Ljubljana 2006, 400 str., 15,86 evra

Knjiga razpravlja o povezavah med antično žensko, posteljo in zakonsko zvezo. Koncepte dobre postelje, ki so jo v antiki enačili z dobrim zakonom in dobro ženo, analizira na primeru mitološke junakinje Alkestide. Grški in rimski avtorji jo slavijo kot vzorno soprogo, ki si slavo zasluži zaradi svojega žrtvovanja za soproga Admeta. Analizira omembe pri Homerju, Evripidu, Platonu, Plutarhu, Higinu, Fulgenciju in v t. i. Barcelonski Alkestidi

neznanega avtorja. Zaradi tega je nagrajena z vrnitvijo od mrtvih in s ponovno poroko s svojim soprogom. Gre za prvo slovensko izvirno delo, ki interdisciplinarno analizira vprašanje žene, zakonske zveze in njunega pomena za delovanje moške družbe.

MAJA SUNČIČ (ur.), Dialogi o ljubezni

ISH: Zbirka Dialog z antiko, Ljubljana 2005, 308 str., 16 evrov.

Knjiga predstavlja prvi slovenski prevod Plutarhovega spisa

Dialog o ljubezni

skupaj z obširnim komentarjem in spremno študijo. Plutarhova razprava o ljubezni je spopad med t. i. grško ljubeznijo, tj. ljubeznijo do dečkov, in zakonsko ljubeznijo, ki ga avtor v šaljivem in razigranem kontekstu obhajanja Erosovega praznika postavi na piedestal. Branje knjige nas vabi k kontekstualiziranemu razumevanju ljubezenskih diskurzov in opozarja na sodobne dekontekstualizirane (tj. popolnoma negrške) rabe izrazov, kot so npr. eros ali platonska ljubezen.

MAJA SUNČIČ (ur.), Plutarhove ženske

ISH: Zbirka Dialog z antiko, Ljubljana 2004, 216 str.

Izbor prevodov, interpretativnih študij in esejev

Plutarhove ženske predstavlja prvič prevedene avtorjeve razprave (Nasveti ženinu in nevesti, Tolažba za ženo, Ženska junaška dejanja), ki antične ženske prikazujejo v drugačnem kontekstu, kot smo ga vajeni. Prevodi iz grščine skupaj z opombami in komentarji pomagajo pri prebijanju skozi Plutarhovo simboliko, metafore in citate, ki jim sledi interpretativna študija s širšo analizo in kontekstualizacijo posameznega spisa. Drugi del knjige sestavljajo trije interpretativni eseji, ki sledijo osnovni zamisli zbirke: vzpostaviti dialog z antiko.

MAJA SUNČIČ, BRANE SENEGAČNIK (ur.), Antika za tretje tisočletje

Založba ZRC in ISH, Ljubljana 2004.

Zasnova zbornika sega v leto 2001, ko je na ISH potekal znanstveni kolokvij Antika in 3. tisočletje. V zbornik so razprave prispevali: Svetlana Slapšak, Marko Marinčič, Brane Senegačnik, Valentin Kalan, Miran Špelič, Aleš Maver, Matej Hriberšek, Matjaž Babič, Marjeta Šašel Kos, Božidar Slapšak, Dubravko Škiljan, Nada Grošelj, Vlado Kotnik, Martin Žužek Kres in Maja Sunčič.